Page 114 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: mednarodni vidiki vzgoje in izobraževanja. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2020. Digitalna knjižnica, Dissertationes 38
P. 114
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju: mednarodni vidki vzgoje in izobr aževanja
»izobraževalni pristop, pri katerem predmete, kot so geografija ali biologi-
ja, poučujemo skozi tuji jezik, in sicer udeležence, ki so vključeni v določe-
no obliko formalnega izobraževanja na primarni, sekundarni ali terciarni
ravni«. (Dalton-Puffer, Nikula in Smit 2010, 1). Koncept predpostavlja zlitje
ciljev poučevanja tujega jezika in drugih predmetnih področij.
Za razumevanje CLIL-a je pomemben štiridimenzionalni okvir, ki
vključuje vsebino, kognicijo, komunikacijo in kulturo (4C - content, co-
gnition, communication and culture), ki ga je razvila Do Coyle (2005). Pri
CLIL-u je osnovni cilj poučevanja integracija vsebine (vsebina in kognicija)
in jezika (komunikacija in kultura). Ob tem avtorica poudarja, da je vsebi-
na tista, ki določa, kaj bomo poučevali, ne jezik. Z drugimi besedami, pri
CLIL-u ne gre za učenje različnih vidikov jezika, temveč za rabo jezika za
razpravljanje o določeni vsebini. Ključnega pomena pa je, da je jezik, ki ga
pri tem uporabljamo, učencem razumljiv in dostopen. Coyle (2005) pri tem
poudarja, da glavni namen CLIL-a ni ure jezika zamenjati z drugimi pred-
meti, temveč omogočiti učenje jezika v kontekstu in z določenim name-
nom.
Odprto učno okolje
Komljanc (2010) poudarja pomen odprtega učnega okolja kot prostora za
čas in izmenjavo izkušenj in interesov, saj odprt učni prostor sledi potre-
bam človeka (učenca in učitelja), ki skupaj z drugimi razvija kulturo biva-
nja in odnosov za vseživljenjsko učenje. Ključni dejavnik v odprtem učnem
okolju (prav tam) je svoboda za skupno prilagajanje s pozitivno učno kli-
mo, ki spodbuja ustvarjalnost. Učimo se drug od drugega, da bi vedeli, zna-
li in živeli ter puščali napredne sledove za kulturni razvoj družbe. Lastnosti
odprtega učenja v odprtem učnem okolju so varno raziskovanje za prilaga-
janje, fleksibilna organizacija pouka, bogato učno okolje, skupno načrtova-
nje in refleksija dela, podporne oblike sodelovanja in aktivno vključevanje
v bivalni prostor. Vse navedene lastnosti ponujajo izkušnje za samorazvoj
tako učenca kakor tudi učitelja.
Odprto učenje povezuje formalno in neformalno ter priložnostno uče-
nje (Komljanc 2010). Tako učenje ni odvisno samo od posameznika, temveč
tudi od ponudb/možnosti v danem okolju. Kot prednosti učenja v odprtem
učnem okolju navaja, da učenci postanejo bolj pogumni in samozavestni
pri učenju in prilagajanju v življenju. Sposobni so komunicirati z različni-
mi ljudmi, naučijo se samouravnavanja, timskega in individualnega dela,
razvijajo raziskovalni pristop k učenju, opredeljujejo osebne (učne) cilje in
114
»izobraževalni pristop, pri katerem predmete, kot so geografija ali biologi-
ja, poučujemo skozi tuji jezik, in sicer udeležence, ki so vključeni v določe-
no obliko formalnega izobraževanja na primarni, sekundarni ali terciarni
ravni«. (Dalton-Puffer, Nikula in Smit 2010, 1). Koncept predpostavlja zlitje
ciljev poučevanja tujega jezika in drugih predmetnih področij.
Za razumevanje CLIL-a je pomemben štiridimenzionalni okvir, ki
vključuje vsebino, kognicijo, komunikacijo in kulturo (4C - content, co-
gnition, communication and culture), ki ga je razvila Do Coyle (2005). Pri
CLIL-u je osnovni cilj poučevanja integracija vsebine (vsebina in kognicija)
in jezika (komunikacija in kultura). Ob tem avtorica poudarja, da je vsebi-
na tista, ki določa, kaj bomo poučevali, ne jezik. Z drugimi besedami, pri
CLIL-u ne gre za učenje različnih vidikov jezika, temveč za rabo jezika za
razpravljanje o določeni vsebini. Ključnega pomena pa je, da je jezik, ki ga
pri tem uporabljamo, učencem razumljiv in dostopen. Coyle (2005) pri tem
poudarja, da glavni namen CLIL-a ni ure jezika zamenjati z drugimi pred-
meti, temveč omogočiti učenje jezika v kontekstu in z določenim name-
nom.
Odprto učno okolje
Komljanc (2010) poudarja pomen odprtega učnega okolja kot prostora za
čas in izmenjavo izkušenj in interesov, saj odprt učni prostor sledi potre-
bam človeka (učenca in učitelja), ki skupaj z drugimi razvija kulturo biva-
nja in odnosov za vseživljenjsko učenje. Ključni dejavnik v odprtem učnem
okolju (prav tam) je svoboda za skupno prilagajanje s pozitivno učno kli-
mo, ki spodbuja ustvarjalnost. Učimo se drug od drugega, da bi vedeli, zna-
li in živeli ter puščali napredne sledove za kulturni razvoj družbe. Lastnosti
odprtega učenja v odprtem učnem okolju so varno raziskovanje za prilaga-
janje, fleksibilna organizacija pouka, bogato učno okolje, skupno načrtova-
nje in refleksija dela, podporne oblike sodelovanja in aktivno vključevanje
v bivalni prostor. Vse navedene lastnosti ponujajo izkušnje za samorazvoj
tako učenca kakor tudi učitelja.
Odprto učenje povezuje formalno in neformalno ter priložnostno uče-
nje (Komljanc 2010). Tako učenje ni odvisno samo od posameznika, temveč
tudi od ponudb/možnosti v danem okolju. Kot prednosti učenja v odprtem
učnem okolju navaja, da učenci postanejo bolj pogumni in samozavestni
pri učenju in prilagajanju v življenju. Sposobni so komunicirati z različni-
mi ljudmi, naučijo se samouravnavanja, timskega in individualnega dela,
razvijajo raziskovalni pristop k učenju, opredeljujejo osebne (učne) cilje in
114
