Page 111 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: mednarodni vidiki vzgoje in izobraževanja. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2020. Digitalna knjižnica, Dissertationes 38
P. 111
spodbujanje medkulturne zmožnosti s čezmejnimi razredi
ga dostopa (npr. z aktiviranjem ali priklicem), kar pa se razlikuje od posa-
meznika do posameznika in je lahko odvisno od drugih dejavnikov, kot so,
denimo, znanje drugih jezikov ali kulturno okolje, iz katerega oseba pri-
haja. Sociolingvistične zmožnosti zadevajo sociokulturne pogoje rabe je-
zika, ki so povezane z družbenimi konvencijami, kot so na primer pravi-
la vljudnosti, norme vedęnja in druge družbene konvencije. V tej sestavini
se sporazumevalne jezikovne zmožnosti najbolj približajo medkulturnim
razlikam, ki se odražajo v jeziku. Pragmatične zmožnosti pa se nanaša-
jo na rabo različnih interakcijskih izmenjav (funkcionalno rabo razpolo-
žljivih jezikovnih virov) in od učencev zahtevajo sposobnost obvladovanja
diskurza (t.j. sposobnost urejanja stavkov v koherentne jezikovne celote),
vključujejo pa še funkcijsko zmožnost (t.j. rabo govorjenega diskurza in pi-
snih besedil v sporazumevanju z določenim funkcionalnim ciljem) in zmo-
žnost oblikovanja (t.j. poznavanje konvencij oblikovanja besedil v določe-
ni skupnosti).
Poleg omenjenih sestavin pa SEJO uvaja še dodatno dimenzijo, in sicer
razvijanje t.i. raznojezične in z njo povezane raznokulturne zmožnosti. Ta
se nanaša na sposobnost osebe, da se sporazumeva z uporabo celotnega je-
zikovnega repertoarja, ki mu je na voljo, vključno z maternim jezikom. Tak
pogled temelji na predpostavki, da v procesu usvajanja drugega jezika uče-
nec ne izključi svojega maternega jezika in s tem povezane kulture. Ravno
tako se s pridobivanjem znanja v drugem jeziku ne razvije popolnoma no-
vega načina sporazumevanja in delovanja, ki je neskladen s tistim, ki ga je
učenec že usvojil. Ravno nasprotno, »jezikovno in kulturno zmožnost za
vsak jezik delno preoblikuje znanje drugega in vsak prispeva k medkultur-
nemu zavedanju, spretnostim in operativnemu znanju« (Svet Evrope 2011:
67).
Kot poudarja Baloh (2019), je v dvojezičnih in večjezičnih okoljih še
posebej pomembno razvijati zavedanje, da poleg maternega v okolju obsta-
ja še nek drugi jezik oziroma jeziki. Seznanjanje z jezikom/senzibilizacija
je proces, v katerem posameznik uzavesti, da poleg prvega jezika ob njem
obstaja še drug jezik ali jeziki. Seznanjanje poteka predvsem na receptivni
ravni, pri tem pa učitelj/vzgojitelj premišljeno in strokovno utemeljeno iz-
bira vsebine in oblike dela ter načrtuje dejavnosti, ki učečemu se omogo-
čajo seznanjanje z drugim jezikom. To lahko poteka v okviru socialnih sti-
kov, ko je učenec v stiku z rojenimi govorci drugega jezika (jezika okolja),
med obiski institucij pripadnikov drugega jezika (vrtec, šola, radio, TV ...) v
urbanem okolju in neposredno v pridobivanju jezikovne zmožnosti v dru-
111
ga dostopa (npr. z aktiviranjem ali priklicem), kar pa se razlikuje od posa-
meznika do posameznika in je lahko odvisno od drugih dejavnikov, kot so,
denimo, znanje drugih jezikov ali kulturno okolje, iz katerega oseba pri-
haja. Sociolingvistične zmožnosti zadevajo sociokulturne pogoje rabe je-
zika, ki so povezane z družbenimi konvencijami, kot so na primer pravi-
la vljudnosti, norme vedęnja in druge družbene konvencije. V tej sestavini
se sporazumevalne jezikovne zmožnosti najbolj približajo medkulturnim
razlikam, ki se odražajo v jeziku. Pragmatične zmožnosti pa se nanaša-
jo na rabo različnih interakcijskih izmenjav (funkcionalno rabo razpolo-
žljivih jezikovnih virov) in od učencev zahtevajo sposobnost obvladovanja
diskurza (t.j. sposobnost urejanja stavkov v koherentne jezikovne celote),
vključujejo pa še funkcijsko zmožnost (t.j. rabo govorjenega diskurza in pi-
snih besedil v sporazumevanju z določenim funkcionalnim ciljem) in zmo-
žnost oblikovanja (t.j. poznavanje konvencij oblikovanja besedil v določe-
ni skupnosti).
Poleg omenjenih sestavin pa SEJO uvaja še dodatno dimenzijo, in sicer
razvijanje t.i. raznojezične in z njo povezane raznokulturne zmožnosti. Ta
se nanaša na sposobnost osebe, da se sporazumeva z uporabo celotnega je-
zikovnega repertoarja, ki mu je na voljo, vključno z maternim jezikom. Tak
pogled temelji na predpostavki, da v procesu usvajanja drugega jezika uče-
nec ne izključi svojega maternega jezika in s tem povezane kulture. Ravno
tako se s pridobivanjem znanja v drugem jeziku ne razvije popolnoma no-
vega načina sporazumevanja in delovanja, ki je neskladen s tistim, ki ga je
učenec že usvojil. Ravno nasprotno, »jezikovno in kulturno zmožnost za
vsak jezik delno preoblikuje znanje drugega in vsak prispeva k medkultur-
nemu zavedanju, spretnostim in operativnemu znanju« (Svet Evrope 2011:
67).
Kot poudarja Baloh (2019), je v dvojezičnih in večjezičnih okoljih še
posebej pomembno razvijati zavedanje, da poleg maternega v okolju obsta-
ja še nek drugi jezik oziroma jeziki. Seznanjanje z jezikom/senzibilizacija
je proces, v katerem posameznik uzavesti, da poleg prvega jezika ob njem
obstaja še drug jezik ali jeziki. Seznanjanje poteka predvsem na receptivni
ravni, pri tem pa učitelj/vzgojitelj premišljeno in strokovno utemeljeno iz-
bira vsebine in oblike dela ter načrtuje dejavnosti, ki učečemu se omogo-
čajo seznanjanje z drugim jezikom. To lahko poteka v okviru socialnih sti-
kov, ko je učenec v stiku z rojenimi govorci drugega jezika (jezika okolja),
med obiski institucij pripadnikov drugega jezika (vrtec, šola, radio, TV ...) v
urbanem okolju in neposredno v pridobivanju jezikovne zmožnosti v dru-
111
