Page 41 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2019. Digitalna knjižnica, Dissertationes 37
P. 41
študentsk a moot court tekmovanja v službi moder nega izobr aževalnega procesa
analitičnega pristopa k pravu, delno pa vzpodbujajo tudi sposobnost indi-
vidualnega raziskovanja. Po drugi strani s tem pristopom študentu ni mo-
goče zagotoviti uporabe pridobljenih znanj v praksi, predvsem pa je znanje,
pridobljeno na ta način, če ni okrepljeno z drugimi metodami, površinsko.
Seminarji in vaje predstavljajo praktični vidik študija prava, kjer naj
bi študenti teoretično znanje uporabili na praktičnih primerih. Vendar pa
so to običajno kratki fiktivni primeri, ki ne zajemajo kompleksnejših vpra-
šanj, ampak ostanejo na banalno-pedagoški ravni.20 Študentu ne nudijo re-
alne slike, saj primeri, s katerimi se bo srečal ob opravljanju svojega dela, ne
bodo tako enostavni. Pomembna ovira učinkovitosti uporabe teh dveh me-
tod je, da študenta sama po sebi ne motivira k ustrezni predhodni pripravi,
kar onemogoča popoln izkoristek metode in posledično učinkovitejše uče-
nje. Pristop pa ima vsekakor pozitivne lastnosti: študenti si različne teore-
tične koncepte in pravne institute lažje zapomnijo prek primerov, prav tako
študenta prisili k aktivnemu sodelovanju, ter vzpodbuja razmišljanje in is-
kanje lastnih rešitev. Po naši oceni gre torej za pristopa, ki pomembno do-
polnjujeta predavanja, a zaradi predstavljenih omejitev zastavljene cilje do-
segata le v omejenem obsegu.
T. i. »case« metoda (Jakab, 2007: 257–258), pri kateri študenti skupaj
z učiteljem debatirajo o resničnih primerih, v slovenskem sistemu še ni
povsem zaživela.21 Najpogosteje se jo uporablja prav pri poučevanju pra-
va človekovih pravic,22 saj je glede na specifike tega področja, ki je v med-
narodnem okolju neločljivo povezano z judikaturo najvišjih sodišč (npr.
Evropskega sodišča za človekove pravice), ta metoda še posebej primerna.
V praksi pa se kaže, da tudi pri tem pristopu glavno težavo predstavlja mo-
tivacija študentov za tovrstno delo, zaradi česar ne pridobijo poglobljenega
razumevanja snovi, ki ga metoda ponuja.
Čeprav imajo svoje omejitve, pri oceni tradicionalnih pristopov ne gre
biti prestrog. Pomembno je opozoriti, da univerzitetna izobrazba na po-
dročju prava še ne zadošča nujno za opravljanje poklicev v pravosodju.23
V Sloveniji mora tako diplomant opraviti tudi pravniški državni izpit, po-
20 Vsak primer se npr. ukvarja z enim relevantnim teoretičnim ali praktičnim vidikom
problema.
21 Tudi zaradi kontinentalne tradicije, kjer sodna praksa glede na temeljno zasnovo
pravnega sistema in položaj sodišč znotraj le-tega nima tako velikega vpliva kot v an-
glosaških sistemih.
22 Na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani se v okviru vaj ta metoda uveljavlja (vsaj) pri
predmetih Ustavno pravo, Evropsko ustavno pravo in Mednarodno javno pravo.
23 Npr. odvetništvo, državno tožilstvo, sodna funkcija.
41
analitičnega pristopa k pravu, delno pa vzpodbujajo tudi sposobnost indi-
vidualnega raziskovanja. Po drugi strani s tem pristopom študentu ni mo-
goče zagotoviti uporabe pridobljenih znanj v praksi, predvsem pa je znanje,
pridobljeno na ta način, če ni okrepljeno z drugimi metodami, površinsko.
Seminarji in vaje predstavljajo praktični vidik študija prava, kjer naj
bi študenti teoretično znanje uporabili na praktičnih primerih. Vendar pa
so to običajno kratki fiktivni primeri, ki ne zajemajo kompleksnejših vpra-
šanj, ampak ostanejo na banalno-pedagoški ravni.20 Študentu ne nudijo re-
alne slike, saj primeri, s katerimi se bo srečal ob opravljanju svojega dela, ne
bodo tako enostavni. Pomembna ovira učinkovitosti uporabe teh dveh me-
tod je, da študenta sama po sebi ne motivira k ustrezni predhodni pripravi,
kar onemogoča popoln izkoristek metode in posledično učinkovitejše uče-
nje. Pristop pa ima vsekakor pozitivne lastnosti: študenti si različne teore-
tične koncepte in pravne institute lažje zapomnijo prek primerov, prav tako
študenta prisili k aktivnemu sodelovanju, ter vzpodbuja razmišljanje in is-
kanje lastnih rešitev. Po naši oceni gre torej za pristopa, ki pomembno do-
polnjujeta predavanja, a zaradi predstavljenih omejitev zastavljene cilje do-
segata le v omejenem obsegu.
T. i. »case« metoda (Jakab, 2007: 257–258), pri kateri študenti skupaj
z učiteljem debatirajo o resničnih primerih, v slovenskem sistemu še ni
povsem zaživela.21 Najpogosteje se jo uporablja prav pri poučevanju pra-
va človekovih pravic,22 saj je glede na specifike tega področja, ki je v med-
narodnem okolju neločljivo povezano z judikaturo najvišjih sodišč (npr.
Evropskega sodišča za človekove pravice), ta metoda še posebej primerna.
V praksi pa se kaže, da tudi pri tem pristopu glavno težavo predstavlja mo-
tivacija študentov za tovrstno delo, zaradi česar ne pridobijo poglobljenega
razumevanja snovi, ki ga metoda ponuja.
Čeprav imajo svoje omejitve, pri oceni tradicionalnih pristopov ne gre
biti prestrog. Pomembno je opozoriti, da univerzitetna izobrazba na po-
dročju prava še ne zadošča nujno za opravljanje poklicev v pravosodju.23
V Sloveniji mora tako diplomant opraviti tudi pravniški državni izpit, po-
20 Vsak primer se npr. ukvarja z enim relevantnim teoretičnim ali praktičnim vidikom
problema.
21 Tudi zaradi kontinentalne tradicije, kjer sodna praksa glede na temeljno zasnovo
pravnega sistema in položaj sodišč znotraj le-tega nima tako velikega vpliva kot v an-
glosaških sistemih.
22 Na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani se v okviru vaj ta metoda uveljavlja (vsaj) pri
predmetih Ustavno pravo, Evropsko ustavno pravo in Mednarodno javno pravo.
23 Npr. odvetništvo, državno tožilstvo, sodna funkcija.
41
