Page 39 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2019. Digitalna knjižnica, Dissertationes 37
P. 39
študentsk a moot court tekmovanja v službi moder nega izobr aževalnega procesa
Glede končnega rezultata pravnega študija so v strokovni literaturi
opredeljeni trije ključni cilji: usposabljanje pravnih akademikov,14 pravnih
praktikov, ter izobraževanje »kultiviranih« oseb (Jacob, 2007: 253; Palmer,
2017: 211; Peden, 1971: 387–396). Izmed teh se najpogosteje kot cilj pravnega
študija izpostavlja izobraževanje pravnih praktikov (Hausmaninger, 2002:
388).15 V zadnjem času na pomenu dobiva tudi zavedanje o pomenu študi-
ja za bodoče politične odločevalce, torej osebe, ki bodo delovale na področju
oblikovanja novih pravnih predpisov (Jacob, 2007: 254; Palmer, 2017: 213).
Slednje je še posebej pomembno ob zavedanju, da velik del diplomantov
pravnih fakultet zaposlitev dobi prav v javni upravi.16
Vsled zapisanega zavračamo mnenje, da je edini »pravi« oziroma »kva-
litetni« način študija prava tisti, v pretežni meri teži k povezovanju teorije
s prakso, in ustvarja »pravnika obrtnika«. Ne glede na to, kateri cilj je do-
ločen kot prevladujoč, naj bi vsakega pravnika krasilo analitično-sintetič-
no mišljenje, torej takšno, ki pravniku ob poznavanju pravne dogmatike in
veljavne pravne ureditve pomaga pri reševanju problemov, s katerimi se so-
oča v praksi. Imel naj bi sposobnost konciznega in učinkovitega ustnega in
pisnega pravnega izražanja, ki naj bi mu pomagala pri učinkoviti uporabi
svojih znanj v praksi (Palmer, 2017: 211).17
Na najosnovnejši ravni naj študij prava nudi znanje tako s področja te-
orije kot tudi s področja prakse. Študij prava naj tako zagotovi poznavanje
in razumevanje pravne dogmatike, pozitivnopravne ureditve in priučitev
uporabe ustreznih orodij oziroma veščin, ki so pomembne za uporabo zna-
V nadaljevanju prispevka izhajamo iz predpostavke, da je študij prava celosten, zato
bodo različne izobraževalne metode ocenjene z vidika vseh opredeljenih ciljev.
14 Na poučevanje z namenom izobrazbe akademikov je v našem prostoru zaradi ma-
loštevilnosti tovrstnih zaposlitev osredotočen predvsem podiplomski študij.
15 Že na tej točki je na primer mogoče identificirati razliko med common-law siste-
mom in kontinentalnim sistemom: medtem ko prvi želi izobraziti odvetnika, sle-
dnji (npr. Nemčija, pa tudi Slovenija) stremi k oblikovanju sodnika. Tako bo, poe-
nostavljeno, študent v ZDA moral znati zagovarjati stranko, študent v Sloveniji ali
Nemčiji pa bo moral znati pravilno rešiti predstavljeni primer. Kontinentalni siste-
mi nadalje tradicionalno vzpodbujajo teoretične (dogmatične) vidike študija prava,
medtem ko naj bi se praktičnih vidikov študenti priučili od praktikov (npr. v okviru
pripravništev).
16 Podatek izhaja iz rezultatov ankete »Zaposljivost in zadovoljstvo diplomantov Prav-
ne fakultete Univerze v Ljubljani«, 22. 4. 2014, ki je bila izvedena na Pravni fakulteti
Univerze v Ljubljani in ni javno dostopna, je pa na voljo pri avtorjih tega prispevka.
17 Kot bistvene se izpostavljajo analitične sposobnosti, kar pomeni, da naj študent ob-
vlada analizo pravnih tekstov na način, da jih bo sposoben uporabiti v danem de-
janskem primeru.
39
Glede končnega rezultata pravnega študija so v strokovni literaturi
opredeljeni trije ključni cilji: usposabljanje pravnih akademikov,14 pravnih
praktikov, ter izobraževanje »kultiviranih« oseb (Jacob, 2007: 253; Palmer,
2017: 211; Peden, 1971: 387–396). Izmed teh se najpogosteje kot cilj pravnega
študija izpostavlja izobraževanje pravnih praktikov (Hausmaninger, 2002:
388).15 V zadnjem času na pomenu dobiva tudi zavedanje o pomenu študi-
ja za bodoče politične odločevalce, torej osebe, ki bodo delovale na področju
oblikovanja novih pravnih predpisov (Jacob, 2007: 254; Palmer, 2017: 213).
Slednje je še posebej pomembno ob zavedanju, da velik del diplomantov
pravnih fakultet zaposlitev dobi prav v javni upravi.16
Vsled zapisanega zavračamo mnenje, da je edini »pravi« oziroma »kva-
litetni« način študija prava tisti, v pretežni meri teži k povezovanju teorije
s prakso, in ustvarja »pravnika obrtnika«. Ne glede na to, kateri cilj je do-
ločen kot prevladujoč, naj bi vsakega pravnika krasilo analitično-sintetič-
no mišljenje, torej takšno, ki pravniku ob poznavanju pravne dogmatike in
veljavne pravne ureditve pomaga pri reševanju problemov, s katerimi se so-
oča v praksi. Imel naj bi sposobnost konciznega in učinkovitega ustnega in
pisnega pravnega izražanja, ki naj bi mu pomagala pri učinkoviti uporabi
svojih znanj v praksi (Palmer, 2017: 211).17
Na najosnovnejši ravni naj študij prava nudi znanje tako s področja te-
orije kot tudi s področja prakse. Študij prava naj tako zagotovi poznavanje
in razumevanje pravne dogmatike, pozitivnopravne ureditve in priučitev
uporabe ustreznih orodij oziroma veščin, ki so pomembne za uporabo zna-
V nadaljevanju prispevka izhajamo iz predpostavke, da je študij prava celosten, zato
bodo različne izobraževalne metode ocenjene z vidika vseh opredeljenih ciljev.
14 Na poučevanje z namenom izobrazbe akademikov je v našem prostoru zaradi ma-
loštevilnosti tovrstnih zaposlitev osredotočen predvsem podiplomski študij.
15 Že na tej točki je na primer mogoče identificirati razliko med common-law siste-
mom in kontinentalnim sistemom: medtem ko prvi želi izobraziti odvetnika, sle-
dnji (npr. Nemčija, pa tudi Slovenija) stremi k oblikovanju sodnika. Tako bo, poe-
nostavljeno, študent v ZDA moral znati zagovarjati stranko, študent v Sloveniji ali
Nemčiji pa bo moral znati pravilno rešiti predstavljeni primer. Kontinentalni siste-
mi nadalje tradicionalno vzpodbujajo teoretične (dogmatične) vidike študija prava,
medtem ko naj bi se praktičnih vidikov študenti priučili od praktikov (npr. v okviru
pripravništev).
16 Podatek izhaja iz rezultatov ankete »Zaposljivost in zadovoljstvo diplomantov Prav-
ne fakultete Univerze v Ljubljani«, 22. 4. 2014, ki je bila izvedena na Pravni fakulteti
Univerze v Ljubljani in ni javno dostopna, je pa na voljo pri avtorjih tega prispevka.
17 Kot bistvene se izpostavljajo analitične sposobnosti, kar pomeni, da naj študent ob-
vlada analizo pravnih tekstov na način, da jih bo sposoben uporabiti v danem de-
janskem primeru.
39
