Page 40 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2019. Digitalna knjižnica, Dissertationes 37
P. 40
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju
nja v praksi, nadaljnji študij in posodabljanje znanja. Študent naj bi usvojil
orodja za spopadanje z velikimi količinami podatkov, njihovo memorizaci-
jo in analizo, branje zakonov in sodne prakse (Jacob, 2007: 262),18 ter razi-
skovalne sposobnosti in pisno ter ustno izražanje na visoki ravni (Palmer,
2017: 211). Za uspešno delo bo kot pravnik moral poznati tudi socialna, po-
litična, ekonomska, zgodovinska in filozofska ozadja problemov, s katerimi
se srečuje (ibid., 2017: 211). Za področje študija človekovih pravic navedeno
pomeni, da naj zagotovi razumevanje ter posvojitev temeljnih načel, ki tvo-
rijo jedro človekovih pravic (Gerber in Castan, 2012: 300).
Ocena »tradicionalnih« pristopov k poučevanju prava
Ob identificiranih ciljih je mogoče napraviti oceno o učinkovitosti posa-
meznih metod poučevanja prava pri dosegi teh ciljev. Pri tem med »tradici-
onalne« metode študija štejemo predavanja, ki se jim v zadnjem času prid-
ružujejo tudi seminarji in vaje.19
Predavanje kot tradicionalni pristop k univerzitetnemu poučevanju
prava v Sloveniji je v literaturi predmet kritike predvsem zaradi svoje »pa-
sivne« narave, zaradi česar naj bi bila njihova učinkovitost nizka (Jacob,
2007: 257). Večje število študentov, ki so običajno prisotni na predavanjih,
pomeni manj kvalitetno delo, saj je individualiziran pristop nemogoč, to
pa običajno znižuje raven znanja (Palmer, 2017: 211). Kljub temu imajo ne-
katere prednosti, predvsem učinkovitost: en predavatelj predava tudi več
sto osebam. Študentu dajo uvid v akademski pristop k pravu, kadar niso
na voljo ustrezni učbeniki, kar je pri študiju prava pogosto, pa so nujna
tudi za sam študij snovi (Jacob, 2007: 257). Predavanja so tudi družabni do-
godki, ki dajejo ritem dela pri posameznem predmetu in so običajno edina
skupinska aktivnost v letniku. Študente silijo v beleženje, odziv in, najpo-
membnejše, poslušanje, kar je izjemno pomembna veščina (in aktivnost!),
ključna za konstruktiven dialog (Tokumitsu, 2017). Čeprav so torej učinko-
vita za podajanje doktrinarnega znanja, pa se tega praviloma ne posredu-
je na način, ki bi študentom dal orodja za njegovo uporabo pri reševanju
resničnih zadev (Wang, 2010: 62–63). Predavanja so tako glede na obstoje-
če ugotovitve po naši oceni primerna za dosego nekaterih izmed navede-
nih ciljev, predvsem za poznavanje pravne dogmatike, predpisov, osvojitev
18 Prav sposobnost brati zakonodajo in sodno prakso se v teoriji označuje kot bistvena.
19 Seminarji ter v tem delu nekoliko odstopajo od »tradicionalnega« študija prava. Ker
prispevek gradimo na razliki med pristopi, ki jih vsebujejo programi fakultet (in jih
imenujemo »tradicionalni«) in moot court tekmovanji, te metode vseeno obravna-
vamo skupaj s predavanji.
40
nja v praksi, nadaljnji študij in posodabljanje znanja. Študent naj bi usvojil
orodja za spopadanje z velikimi količinami podatkov, njihovo memorizaci-
jo in analizo, branje zakonov in sodne prakse (Jacob, 2007: 262),18 ter razi-
skovalne sposobnosti in pisno ter ustno izražanje na visoki ravni (Palmer,
2017: 211). Za uspešno delo bo kot pravnik moral poznati tudi socialna, po-
litična, ekonomska, zgodovinska in filozofska ozadja problemov, s katerimi
se srečuje (ibid., 2017: 211). Za področje študija človekovih pravic navedeno
pomeni, da naj zagotovi razumevanje ter posvojitev temeljnih načel, ki tvo-
rijo jedro človekovih pravic (Gerber in Castan, 2012: 300).
Ocena »tradicionalnih« pristopov k poučevanju prava
Ob identificiranih ciljih je mogoče napraviti oceno o učinkovitosti posa-
meznih metod poučevanja prava pri dosegi teh ciljev. Pri tem med »tradici-
onalne« metode študija štejemo predavanja, ki se jim v zadnjem času prid-
ružujejo tudi seminarji in vaje.19
Predavanje kot tradicionalni pristop k univerzitetnemu poučevanju
prava v Sloveniji je v literaturi predmet kritike predvsem zaradi svoje »pa-
sivne« narave, zaradi česar naj bi bila njihova učinkovitost nizka (Jacob,
2007: 257). Večje število študentov, ki so običajno prisotni na predavanjih,
pomeni manj kvalitetno delo, saj je individualiziran pristop nemogoč, to
pa običajno znižuje raven znanja (Palmer, 2017: 211). Kljub temu imajo ne-
katere prednosti, predvsem učinkovitost: en predavatelj predava tudi več
sto osebam. Študentu dajo uvid v akademski pristop k pravu, kadar niso
na voljo ustrezni učbeniki, kar je pri študiju prava pogosto, pa so nujna
tudi za sam študij snovi (Jacob, 2007: 257). Predavanja so tudi družabni do-
godki, ki dajejo ritem dela pri posameznem predmetu in so običajno edina
skupinska aktivnost v letniku. Študente silijo v beleženje, odziv in, najpo-
membnejše, poslušanje, kar je izjemno pomembna veščina (in aktivnost!),
ključna za konstruktiven dialog (Tokumitsu, 2017). Čeprav so torej učinko-
vita za podajanje doktrinarnega znanja, pa se tega praviloma ne posredu-
je na način, ki bi študentom dal orodja za njegovo uporabo pri reševanju
resničnih zadev (Wang, 2010: 62–63). Predavanja so tako glede na obstoje-
če ugotovitve po naši oceni primerna za dosego nekaterih izmed navede-
nih ciljev, predvsem za poznavanje pravne dogmatike, predpisov, osvojitev
18 Prav sposobnost brati zakonodajo in sodno prakso se v teoriji označuje kot bistvena.
19 Seminarji ter v tem delu nekoliko odstopajo od »tradicionalnega« študija prava. Ker
prispevek gradimo na razliki med pristopi, ki jih vsebujejo programi fakultet (in jih
imenujemo »tradicionalni«) in moot court tekmovanji, te metode vseeno obravna-
vamo skupaj s predavanji.
40
