Page 30 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2019. Digitalna knjižnica, Dissertationes 37
P. 30
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju
zbližuje govorce pri poimenovanju sveta in pri nenehnem iskanju nepopol-
nosti v komuniciranju z drugimi in pri spreminjanju družbene realnosti.
S kritično zavestnostjo – critical conscientisation se preizprašuje temeljne
vzroke zatiranja (Freire, 2000). Predpogoj za kritično mišljenje pa je kritič-
na pismenost (Luke, 2000) in pedagogika nelagodja (Boler, 1999): čustva so
ključna za ponovno počlovečenje sveta; za prekinitev tišine in poimenova-
nje izločanja in zatiranja.
Emancipacijsko in transformacijsko učenje nastajata v skupnostih in
skupnosti tudi poustvarja (Freire 2000). Najpogosteje gre za nenačrtovano,
nenamerno, nezavedno učenje, pogosto tudi za priložnostno ali skupno-
stno učenje (glej Schugurensky, 2000; 2010) in v učnih prostorih, kjer se
ljudje počutijo varne, povezane itn. Prav v teh vidikih so bile obravnavane
organizacije relativno močne, saj se pomemben del učenja odvija pri sode-
lovanju in vključevanju v socialne aktivnosti (Foley, 1999; Hall et al., 2012;
Vieta, 2014), prek participativnih demokratičnih procesov (McLaren, 2003,
Pateman, 1988; Schugurensky, 2010). Poleg tega pa je pomembna tudi vzaje-
mnost participativnih demokratičnih procesov ter transformacijskega uče-
nja, saj slednje »spodbuja participativno demokratično delovanje in obra-
tno, demokratična praksa sama lahko spodbuja transformacijsko učenje«
(Schugurensky, 2002: 12).
Nenazadnje pa moramo transformacijsko in emancipacijsko učenje
razumeti kot »dvosmerno pedagogiko« (Santos, 2005: 362); ne le med ose-
bami, ki si za nekaj prizadevajo, temveč tudi med tistimi, ki so na poziciji
moči oz. kontrole statusa quo (hegemonska pozicija). Dvosmerna pedago-
gika je pomemben dejavnik v učenju za družbene spremembe, saj mora-
jo biti spremembam podvrženi tudi agensi hegemonije. Pedagoški vidiki
so torej pomembni tudi v že obstoječih družbenih institucijah, saj je vsa-
ka družbena institucija hkrati tudi izobraževalna ter v procesu demokrati-
zacije institucij, kar pa je vedno politično-pedagoški proces (Schugurensky,
2002: 14; Addams, 1930).
Zaključek
V tem prispevku predstavljena študija primera je del širše raziskave, ki je
nastala kot poskus krepitve kritične prakse treh nevladnih organizacij z
območja nekdanje Jugoslavije, da bi poskusile spreminjati zaostrene ži-
vljenjske razmere mladih odraslih (zlasti vprašanje visoke brezposelnosti)
prek inovativnih izobraževalnih oz. učnih pristopov in projektov. Namen
raziskave je bil okrepiti obravnavane nevladne organizacije s pedagoški-
30
zbližuje govorce pri poimenovanju sveta in pri nenehnem iskanju nepopol-
nosti v komuniciranju z drugimi in pri spreminjanju družbene realnosti.
S kritično zavestnostjo – critical conscientisation se preizprašuje temeljne
vzroke zatiranja (Freire, 2000). Predpogoj za kritično mišljenje pa je kritič-
na pismenost (Luke, 2000) in pedagogika nelagodja (Boler, 1999): čustva so
ključna za ponovno počlovečenje sveta; za prekinitev tišine in poimenova-
nje izločanja in zatiranja.
Emancipacijsko in transformacijsko učenje nastajata v skupnostih in
skupnosti tudi poustvarja (Freire 2000). Najpogosteje gre za nenačrtovano,
nenamerno, nezavedno učenje, pogosto tudi za priložnostno ali skupno-
stno učenje (glej Schugurensky, 2000; 2010) in v učnih prostorih, kjer se
ljudje počutijo varne, povezane itn. Prav v teh vidikih so bile obravnavane
organizacije relativno močne, saj se pomemben del učenja odvija pri sode-
lovanju in vključevanju v socialne aktivnosti (Foley, 1999; Hall et al., 2012;
Vieta, 2014), prek participativnih demokratičnih procesov (McLaren, 2003,
Pateman, 1988; Schugurensky, 2010). Poleg tega pa je pomembna tudi vzaje-
mnost participativnih demokratičnih procesov ter transformacijskega uče-
nja, saj slednje »spodbuja participativno demokratično delovanje in obra-
tno, demokratična praksa sama lahko spodbuja transformacijsko učenje«
(Schugurensky, 2002: 12).
Nenazadnje pa moramo transformacijsko in emancipacijsko učenje
razumeti kot »dvosmerno pedagogiko« (Santos, 2005: 362); ne le med ose-
bami, ki si za nekaj prizadevajo, temveč tudi med tistimi, ki so na poziciji
moči oz. kontrole statusa quo (hegemonska pozicija). Dvosmerna pedago-
gika je pomemben dejavnik v učenju za družbene spremembe, saj mora-
jo biti spremembam podvrženi tudi agensi hegemonije. Pedagoški vidiki
so torej pomembni tudi v že obstoječih družbenih institucijah, saj je vsa-
ka družbena institucija hkrati tudi izobraževalna ter v procesu demokrati-
zacije institucij, kar pa je vedno politično-pedagoški proces (Schugurensky,
2002: 14; Addams, 1930).
Zaključek
V tem prispevku predstavljena študija primera je del širše raziskave, ki je
nastala kot poskus krepitve kritične prakse treh nevladnih organizacij z
območja nekdanje Jugoslavije, da bi poskusile spreminjati zaostrene ži-
vljenjske razmere mladih odraslih (zlasti vprašanje visoke brezposelnosti)
prek inovativnih izobraževalnih oz. učnih pristopov in projektov. Namen
raziskave je bil okrepiti obravnavane nevladne organizacije s pedagoški-
30
