Page 28 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2019. Digitalna knjižnica, Dissertationes 37
P. 28
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju
diti potrebam mentorirancev« (občutljivost); »kritično razmišljanje;« »ko-
munikacijske veščine;« »aktivno delovanje v skupnosti« in »odprtost na
osebni ravni«. Kot smo pokazali doslej, so vse organizacije sicer uporablja-
le in kombinirale različne alternativne učne pristope (izkustveno učenje,
skupnostno učenje, medvrstniško učenje, eksperimentalno učenje itn.), a
so se veliko bolj kot na konceptualna in teoretska (epistemološka) izhodišča
osredotočale na metodologijo dela, grajenje skupine in ustvarjanje posame-
znega projekta. Pri njihovi identifikaciji znanj, lastnosti in spretnosti, ki jih
mora imeti mentor/učitelj za transformacijsko učenje, so umanjkali števil-
ni ključni elementi, predvsem pa političnost učenja, kajti le ideološko jas-
ni izobraževalci lahko »izenačijo neenakosti« (Macedo in Bartolomé, 2001).
Diskusija: kritični odprti kurikul
Naša študija je večkrat pokazala, da so udeleženci FS informacije in ustvar-
janje lastnega mnenja pogosto predpostavili kognitivnemu delu in delova-
nju. A osvobajanje se začne s kognitivnimi dejanji, ne pa z ustvarjanjem ali
zgolj s prenosom informacij, stališči ali mnenji. Freire namreč ni učil 'dia-
loškega pogovora' ali 'deljenja idej'. Njegov dialog vsebuje kritičnost do pro-
blematiziranja eksistencialne resničnosti subjekta; to je proces, v katerem
so učeči se/mentoriranci soočeni s problemi, povezanimi z njihovim od-
nosom do sveta, kar jih spodbudi, da se odzovejo v kontekstu drugih po-
vezanih problemov (Freire, 2000; 2005; Kirylo, 2013). Emancipacijska pe-
dagogika namreč zagovarja tezo, da mora izobrazba/učenje igrati ključno
vlogo pri ustvarjanju pravične in demokratične družbe. Zato spodbuja tako
študente oz. učeče se kot učitelje h kritični analizi političnih in družbenih
vprašanj ter posledic družbene neenakosti. Tako se uspešen izobraževal-
ni sistem ali učni program ne le upira oblikam kapitalistične reprodukcije,
temveč nujno stremi k fasilitaciji družbene transformacije s spodbujanjem
razvoja protihegemonskih teženj in realnosti. To vključuje teorijo, prakse
(praxis), vrednote in na sploh kulturo, ki deluje kot kritika in zavračanje
korporativne, kapitalistične hegemonije (McLaren, 2003; Shor, 1992).
Na podlagi obstoječe literature ter ugotovitev študije primera ocenju-
jemo, da bi emancipacijsko in/ali transformacijsko učenje za avtonomno
zaposlitev, ki je glavni cilj projekta PYLE, moralo pod vprašaj postaviti
predvsem dva ključna vidika sodobne pedagogike: 1) epistemološko vpra-
šanje, torej kakšen način emancipacijskega in/ali transformacijskega učenja
lahko polnomoči mlade na njihovi poti do samo-emancipacije in kaj - ter
zakaj - manjka v formalnih kurikulih izobraževalnih ustanovah/progra-
28
diti potrebam mentorirancev« (občutljivost); »kritično razmišljanje;« »ko-
munikacijske veščine;« »aktivno delovanje v skupnosti« in »odprtost na
osebni ravni«. Kot smo pokazali doslej, so vse organizacije sicer uporablja-
le in kombinirale različne alternativne učne pristope (izkustveno učenje,
skupnostno učenje, medvrstniško učenje, eksperimentalno učenje itn.), a
so se veliko bolj kot na konceptualna in teoretska (epistemološka) izhodišča
osredotočale na metodologijo dela, grajenje skupine in ustvarjanje posame-
znega projekta. Pri njihovi identifikaciji znanj, lastnosti in spretnosti, ki jih
mora imeti mentor/učitelj za transformacijsko učenje, so umanjkali števil-
ni ključni elementi, predvsem pa političnost učenja, kajti le ideološko jas-
ni izobraževalci lahko »izenačijo neenakosti« (Macedo in Bartolomé, 2001).
Diskusija: kritični odprti kurikul
Naša študija je večkrat pokazala, da so udeleženci FS informacije in ustvar-
janje lastnega mnenja pogosto predpostavili kognitivnemu delu in delova-
nju. A osvobajanje se začne s kognitivnimi dejanji, ne pa z ustvarjanjem ali
zgolj s prenosom informacij, stališči ali mnenji. Freire namreč ni učil 'dia-
loškega pogovora' ali 'deljenja idej'. Njegov dialog vsebuje kritičnost do pro-
blematiziranja eksistencialne resničnosti subjekta; to je proces, v katerem
so učeči se/mentoriranci soočeni s problemi, povezanimi z njihovim od-
nosom do sveta, kar jih spodbudi, da se odzovejo v kontekstu drugih po-
vezanih problemov (Freire, 2000; 2005; Kirylo, 2013). Emancipacijska pe-
dagogika namreč zagovarja tezo, da mora izobrazba/učenje igrati ključno
vlogo pri ustvarjanju pravične in demokratične družbe. Zato spodbuja tako
študente oz. učeče se kot učitelje h kritični analizi političnih in družbenih
vprašanj ter posledic družbene neenakosti. Tako se uspešen izobraževal-
ni sistem ali učni program ne le upira oblikam kapitalistične reprodukcije,
temveč nujno stremi k fasilitaciji družbene transformacije s spodbujanjem
razvoja protihegemonskih teženj in realnosti. To vključuje teorijo, prakse
(praxis), vrednote in na sploh kulturo, ki deluje kot kritika in zavračanje
korporativne, kapitalistične hegemonije (McLaren, 2003; Shor, 1992).
Na podlagi obstoječe literature ter ugotovitev študije primera ocenju-
jemo, da bi emancipacijsko in/ali transformacijsko učenje za avtonomno
zaposlitev, ki je glavni cilj projekta PYLE, moralo pod vprašaj postaviti
predvsem dva ključna vidika sodobne pedagogike: 1) epistemološko vpra-
šanje, torej kakšen način emancipacijskega in/ali transformacijskega učenja
lahko polnomoči mlade na njihovi poti do samo-emancipacije in kaj - ter
zakaj - manjka v formalnih kurikulih izobraževalnih ustanovah/progra-
28
