Page 23 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2019. Digitalna knjižnica, Dissertationes 37
P. 23
kritični odprti kurikul: pedagoške smernice za transformacijsko učenje
topov k transformacijskem učenju, v kolikor so ti teoretsko in praktično
ustrezno utemeljeni in umeščeni.
Vendar pa udeleženci FS iz Zavoda Bob niso znali jasno opredeliti, kaj
je emancipacijsko kot tudi ne kaj je transformacijsko učenje. Opisali so ju
kot 'proces refleksije in usvajanje tihega znanja', pri čemer so izpostavili dva
projekta v okviru svojega zavoda: projekt Mladi itd. in Sfurinezafuri. Prvi
je z metodo strukturiranega dialoga vključeval mlade v sodelovanje z obli-
kovalci politik ter s tem večal njihov (samo)zaposlitveni potencial. Izvajal-
ci tega programa so se poimenovali kopiloti, udeleženci programa pa pi-
loti, s čimer so poudarili dialoškost, vzajemnost in horizontalnost učnega
procesa. Drugi projekt pa je bil namenjen ustvarjanju načinov, kako doseči
konkretno življenjsko spremembo pri učečih se. Tudi pri definiranju trans-
formacijskega učenja so izhajali iz svojih izkušenj ter sklepali, da so za tako
učenje potrebni varen učni prostor, participacija, ustrezna metoda dela ter
vključevanje čustev v proces učenja.
Podobno kot na Bobu so tudi udeleženci FS iz VCI svojo organizacijo
opisovali kot izjemno oz. drugačno, tako zaradi vsebine dela kot tudi zara-
di izkušenj pri delu z mladimi in odraslimi, kar omogoča 'vzajemno uče-
nje z opazovanjem in prispeva k izmenjavi in izboljšanju specifičnih znanj
in veščin vsakega člana ekipe'. Pri delu so uporabljali teorijo izbire (Glasser,
1998) ter njenih sedem skrbnih navad (podpiranje, spodbujanje, poslušanje,
sprejemanje, zaupanje, spoštovanje, razumevanje različnosti), prav tako pa
tudi izkustveno učenje, 'ki vzpostavlja varno okolje, v katerem posamezni-
ki pridobijo konkretno izkušnjo, nanje podajo refleksijo, nato pa povzame-
jo abstraktno konceptualizacijo, ki vodi k aktivnemu eksperimentiranju'.
Izpostavili so tudi Kolbovo teorijo izkustvenega učenja (Kolb 1984), ker iz-
kustveno učenje udeležencem omogoča, da so aktivni v svojem učnem pro-
cesu in da razvijajo osebne odnose, ki spodbujajo njihovo osebno rast.
Emancipacijsko učenje so udeleženci FS iz VCI opisali bolj konkretno
kot njihovi sodelavci iz Ljubljane: 'način učenja, ki pripelje do avtonomije
in neodvisnosti učečih se', kjer vsak posameznik najde 'svoj način učenja in
delovanja, in ta ni podan s strani njegove družbene skupine'. Potekalo naj bi
takrat, ko oseba 'samostojno poišče vire znanja in pride do določenih zak-
ljučkov, ter hkrati samostojno uporablja predhodno pridobljena znanja in
veščine za nadaljnje samostojno delo in za razvoj kvalitetnega sodelovanja
z drugimi deležniki'. Nadalje so trdili, da novo pridobljene ali okrepljene
samozavest, znanje, veščine in socialne mreže učečemu se omogočijo, da
'izboljša svoj družbeni položaj, saj mu drugačno pristopanje in dojemanje
23
topov k transformacijskem učenju, v kolikor so ti teoretsko in praktično
ustrezno utemeljeni in umeščeni.
Vendar pa udeleženci FS iz Zavoda Bob niso znali jasno opredeliti, kaj
je emancipacijsko kot tudi ne kaj je transformacijsko učenje. Opisali so ju
kot 'proces refleksije in usvajanje tihega znanja', pri čemer so izpostavili dva
projekta v okviru svojega zavoda: projekt Mladi itd. in Sfurinezafuri. Prvi
je z metodo strukturiranega dialoga vključeval mlade v sodelovanje z obli-
kovalci politik ter s tem večal njihov (samo)zaposlitveni potencial. Izvajal-
ci tega programa so se poimenovali kopiloti, udeleženci programa pa pi-
loti, s čimer so poudarili dialoškost, vzajemnost in horizontalnost učnega
procesa. Drugi projekt pa je bil namenjen ustvarjanju načinov, kako doseči
konkretno življenjsko spremembo pri učečih se. Tudi pri definiranju trans-
formacijskega učenja so izhajali iz svojih izkušenj ter sklepali, da so za tako
učenje potrebni varen učni prostor, participacija, ustrezna metoda dela ter
vključevanje čustev v proces učenja.
Podobno kot na Bobu so tudi udeleženci FS iz VCI svojo organizacijo
opisovali kot izjemno oz. drugačno, tako zaradi vsebine dela kot tudi zara-
di izkušenj pri delu z mladimi in odraslimi, kar omogoča 'vzajemno uče-
nje z opazovanjem in prispeva k izmenjavi in izboljšanju specifičnih znanj
in veščin vsakega člana ekipe'. Pri delu so uporabljali teorijo izbire (Glasser,
1998) ter njenih sedem skrbnih navad (podpiranje, spodbujanje, poslušanje,
sprejemanje, zaupanje, spoštovanje, razumevanje različnosti), prav tako pa
tudi izkustveno učenje, 'ki vzpostavlja varno okolje, v katerem posamezni-
ki pridobijo konkretno izkušnjo, nanje podajo refleksijo, nato pa povzame-
jo abstraktno konceptualizacijo, ki vodi k aktivnemu eksperimentiranju'.
Izpostavili so tudi Kolbovo teorijo izkustvenega učenja (Kolb 1984), ker iz-
kustveno učenje udeležencem omogoča, da so aktivni v svojem učnem pro-
cesu in da razvijajo osebne odnose, ki spodbujajo njihovo osebno rast.
Emancipacijsko učenje so udeleženci FS iz VCI opisali bolj konkretno
kot njihovi sodelavci iz Ljubljane: 'način učenja, ki pripelje do avtonomije
in neodvisnosti učečih se', kjer vsak posameznik najde 'svoj način učenja in
delovanja, in ta ni podan s strani njegove družbene skupine'. Potekalo naj bi
takrat, ko oseba 'samostojno poišče vire znanja in pride do določenih zak-
ljučkov, ter hkrati samostojno uporablja predhodno pridobljena znanja in
veščine za nadaljnje samostojno delo in za razvoj kvalitetnega sodelovanja
z drugimi deležniki'. Nadalje so trdili, da novo pridobljene ali okrepljene
samozavest, znanje, veščine in socialne mreže učečemu se omogočijo, da
'izboljša svoj družbeni položaj, saj mu drugačno pristopanje in dojemanje
23
