Page 18 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2019. Digitalna knjižnica, Dissertationes 37
P. 18
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju
tudi vzorec za študijo primera. Sledi razdelek Rezultati in razprava, kjer
so najprej predstavljene vsebine dela v obravnavanih organizacijah skozi
interpretacije, ki so jih podali udeleženci fokusnih skupin (v nadaljevanju
FS). Nato so predstavljeni izsledki študije primera, osredotočeni zlasti na
izjave, ki so obravnavale vrednote in stališča udeležencev FS v vseh treh
obravnavnih organizacijah ter na ocene vrednot in stališč, ki so jih podali v
samoevalvacijskih vprašalnikih. Sklepni razdelek predlaga premislek o kri-
tičnem odprtem kurikulu, ki ga uskladijo mentoriranci in mentorji v pro-
cesu priprave na učenje oziroma projektno delo in je smotrn tudi za druge
formalne in neformalne programe, ki želijo okrepiti participativne in de-
mokratične prakse v samih učnih procesih.
Emancipacijsko in/ali transformacijsko učenje
Emancipacijska ali libertarna pedagogika, zasnovana na dialogu in kritični
refleksiji v konstruktivnem diskurzu, kot jo je utemeljil Freire (2000; 2005),
je postala ključnega pomena za vse inovativne učne in izobraževalne pris-
tope že v sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Sprva je bila namenjena odra-
slim, dejansko pa uporabljena med marginaliziranimi skupnostmi, a so jo
številni kritični pedagogi sčasoma vpeljali tudi v pedagoške koncepte (Gi-
roux, 2001; 2011; McLaren, 2003; Rancière, 2005; Shor, 1992; Schugurensky,
2002). Teoretsko gledano je emancipacijsko učenje danes v največji meri
vsebovano v Mezirowi teoriji transformacijskega učenja (Mezirow, 1991;
1997; Mezirow et al., 2000; Mezirow in Taylor, 2009), ki integrira Freirejev
conscientização in Habermasovo teorijo komunikacijskega delovanja, kot
tudi v njenih mnogoterih predelavah in izpeljavah. Lahko pa jo najdemo
tudi v različnih pristopih kritičnega izobraževanja (Illich, 2002), v skup-
nosti prakse (Lave in Wenger, 1991), pri izkustvenem in priložnostnem uče-
nju, četudi so ti pristopi bistveno manj dorečeni kot pa sama teorija trans-
formacijskega učenja.
Mezirowa teorija transformacijskega učenja (Mezirow, 1991; 1997), ute-
meljena v devetdesetih letih preteklega stoletja, učenje smatra kot proces,
v katerem posameznik širi obstoječe referenčne okvirje, se uči novih re-
ferenčnih okvirov, spreminja svoje poglede in mnenja, ter spreminja mi-
selne navade. Med pogoje, ki omogočajo transformacijsko učenje, sodijo
racionalni, kritični dialog, kritična samorefleksija, zrelost, izobraženost,
varnost, zdravje, ekonomska preskrbljenost in čustvena inteligentnost. Me-
zirow je takšen idealen model refleksivnega diskurza pripisal univerzitet-
nim seminarjem. A skupnosti v univerzitetnih prostorih se oblikujejo na
18
tudi vzorec za študijo primera. Sledi razdelek Rezultati in razprava, kjer
so najprej predstavljene vsebine dela v obravnavanih organizacijah skozi
interpretacije, ki so jih podali udeleženci fokusnih skupin (v nadaljevanju
FS). Nato so predstavljeni izsledki študije primera, osredotočeni zlasti na
izjave, ki so obravnavale vrednote in stališča udeležencev FS v vseh treh
obravnavnih organizacijah ter na ocene vrednot in stališč, ki so jih podali v
samoevalvacijskih vprašalnikih. Sklepni razdelek predlaga premislek o kri-
tičnem odprtem kurikulu, ki ga uskladijo mentoriranci in mentorji v pro-
cesu priprave na učenje oziroma projektno delo in je smotrn tudi za druge
formalne in neformalne programe, ki želijo okrepiti participativne in de-
mokratične prakse v samih učnih procesih.
Emancipacijsko in/ali transformacijsko učenje
Emancipacijska ali libertarna pedagogika, zasnovana na dialogu in kritični
refleksiji v konstruktivnem diskurzu, kot jo je utemeljil Freire (2000; 2005),
je postala ključnega pomena za vse inovativne učne in izobraževalne pris-
tope že v sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Sprva je bila namenjena odra-
slim, dejansko pa uporabljena med marginaliziranimi skupnostmi, a so jo
številni kritični pedagogi sčasoma vpeljali tudi v pedagoške koncepte (Gi-
roux, 2001; 2011; McLaren, 2003; Rancière, 2005; Shor, 1992; Schugurensky,
2002). Teoretsko gledano je emancipacijsko učenje danes v največji meri
vsebovano v Mezirowi teoriji transformacijskega učenja (Mezirow, 1991;
1997; Mezirow et al., 2000; Mezirow in Taylor, 2009), ki integrira Freirejev
conscientização in Habermasovo teorijo komunikacijskega delovanja, kot
tudi v njenih mnogoterih predelavah in izpeljavah. Lahko pa jo najdemo
tudi v različnih pristopih kritičnega izobraževanja (Illich, 2002), v skup-
nosti prakse (Lave in Wenger, 1991), pri izkustvenem in priložnostnem uče-
nju, četudi so ti pristopi bistveno manj dorečeni kot pa sama teorija trans-
formacijskega učenja.
Mezirowa teorija transformacijskega učenja (Mezirow, 1991; 1997), ute-
meljena v devetdesetih letih preteklega stoletja, učenje smatra kot proces,
v katerem posameznik širi obstoječe referenčne okvirje, se uči novih re-
ferenčnih okvirov, spreminja svoje poglede in mnenja, ter spreminja mi-
selne navade. Med pogoje, ki omogočajo transformacijsko učenje, sodijo
racionalni, kritični dialog, kritična samorefleksija, zrelost, izobraženost,
varnost, zdravje, ekonomska preskrbljenost in čustvena inteligentnost. Me-
zirow je takšen idealen model refleksivnega diskurza pripisal univerzitet-
nim seminarjem. A skupnosti v univerzitetnih prostorih se oblikujejo na
18
