Page 168 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2019. Digitalna knjižnica, Dissertationes 37
P. 168
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju
hova konceptualizacija ima dolgo in zelo raznoliko tradicijo. 7 V najširšem
smislu lahko retorična sredstva prepričevanja opredelimo kot tri med seboj
neločljivo povezane strategije jezikovne rabe, ki temeljijo na bodisi na ču-
stvenih, subjektivnih podlagah ubesedovanja (ethos in pathos) in so v vseh
pogledih odvisne od govorca in poslušalcev (tj. kaj je tisto, kar je v konkret-
ni situaciji na ravni konstrukcije govorčeve podobe ali čustvenega odziva
poslušalcev lahko prepričljivo), bodisi izhajajo iz od govorca in poslušalcev
neodvisnih (in zato objektivnih) pravil in postopkov veljavnega argumen-
tiranja (logos). Poudariti, je treba, da je dinamika rabe sredstev prepričeva-
nja (tj. koliko in kako jih govorec uporabi) vedno odvisna od širšega druž-
beno-kulturnega in situacijskega konteksta.8
Za pedagoški proces se zdi, da zlasti v kontekstu učiteljeve verodostoj-
nosti v ospredje stopa ethos kot potencialno relevantna jezikovna strategi-
ja za uspešno vzpostavljanje odnosa med njim, učenci in učno snovjo. Kajti
kljub vzajemnosti avtoritetnega odnosa, so učitelji kot primarni nosilci pe-
dagoškega procesa tisti, ki izhodiščno prevzemajo odgovornost zanj, zaradi
česar morajo za uspešnost avtoritetnega odnosa »v očeh« ostalih družbenih
akterjev obveljati za vredne zaupanja. Le tako jih namreč učenci lahko av-
torizirajo oz. prepoznajo kot kompetentne strokovnjake in na drugi strani
lahko sami le na ta način s položaja učiteljev legitimno vstopajo v interak-
cijo z učenci. Aristotel v retoričnem smislu verodostojno podobo oprede-
li kot eno najučinkovitejših sredstev javnega prepričevanja (Rh. 1356a13–14),
ki jo govorec udejanja v neposredno v govoru in z govorom ter jo sestavlja-
jo iz govora tri sočasno navzoče lastnosti, ki odslikavajo govorčevo družbe-
no sprejemljivo podobo v smislu njegovih moralnih izbir, vrlin in ravnanj:
praktična modrost (stgr. phronesis), poštenost (stgr. arete) ter dobronamer-
nost (stgr. eunoia) (Arist. Rh. 1378a6–7).9 Kot praktične strategije oz. načini
7 Gre za t. i. notranja sredstva prepričevanja, ki jih govorec glede na konkretne okoliš-
čine vsakič na novo oblikuje. Podrobnejša konceptualizacija je predstavljena tudi v
delu Učitelj kot retorik (Žagar Ž. et al., 2018: 61–73).
8 Zato na primer logos v retoriki ni normativna in absolutni resnici zavezana katego-
rija, temveč gre za pravila in postopke v okviru logiškega in psevdologiškega apara-
ta, ki temeljijo na verjetnosti ter so na vsebinski in strukturni ravni za konkretno ob-
činstvo v konkretni situaciji vedno zgolj prepričljivi (in ne nujno resnični). Prav tako
ethos pathos in logos v govoru tudi ne nastopajo kot ločene in fiksne retorične se-
stavine/strategije, temveč izstopijo kot različni vidiki znotraj retoričnih postopkov
(npr. izbiranja, konstruiranja, strukturiranja, ubesedovanja, prezentacije), skozi ka-
tere govorec lahko uresniči svoj primarni prepričevalni cilj.
9 »[Prepričevanje poteka] z ethosom takrat, kadar je govor govorjen tako, da ustva-
ri govorca vrednega zaupanja, kajti poštenim ljudem bolj in hitreje verjamemo sploh
glede vsega, popolnoma pa v stvareh, o katerih nimamo natančnega védenja, tem-
168
hova konceptualizacija ima dolgo in zelo raznoliko tradicijo. 7 V najširšem
smislu lahko retorična sredstva prepričevanja opredelimo kot tri med seboj
neločljivo povezane strategije jezikovne rabe, ki temeljijo na bodisi na ču-
stvenih, subjektivnih podlagah ubesedovanja (ethos in pathos) in so v vseh
pogledih odvisne od govorca in poslušalcev (tj. kaj je tisto, kar je v konkret-
ni situaciji na ravni konstrukcije govorčeve podobe ali čustvenega odziva
poslušalcev lahko prepričljivo), bodisi izhajajo iz od govorca in poslušalcev
neodvisnih (in zato objektivnih) pravil in postopkov veljavnega argumen-
tiranja (logos). Poudariti, je treba, da je dinamika rabe sredstev prepričeva-
nja (tj. koliko in kako jih govorec uporabi) vedno odvisna od širšega druž-
beno-kulturnega in situacijskega konteksta.8
Za pedagoški proces se zdi, da zlasti v kontekstu učiteljeve verodostoj-
nosti v ospredje stopa ethos kot potencialno relevantna jezikovna strategi-
ja za uspešno vzpostavljanje odnosa med njim, učenci in učno snovjo. Kajti
kljub vzajemnosti avtoritetnega odnosa, so učitelji kot primarni nosilci pe-
dagoškega procesa tisti, ki izhodiščno prevzemajo odgovornost zanj, zaradi
česar morajo za uspešnost avtoritetnega odnosa »v očeh« ostalih družbenih
akterjev obveljati za vredne zaupanja. Le tako jih namreč učenci lahko av-
torizirajo oz. prepoznajo kot kompetentne strokovnjake in na drugi strani
lahko sami le na ta način s položaja učiteljev legitimno vstopajo v interak-
cijo z učenci. Aristotel v retoričnem smislu verodostojno podobo oprede-
li kot eno najučinkovitejših sredstev javnega prepričevanja (Rh. 1356a13–14),
ki jo govorec udejanja v neposredno v govoru in z govorom ter jo sestavlja-
jo iz govora tri sočasno navzoče lastnosti, ki odslikavajo govorčevo družbe-
no sprejemljivo podobo v smislu njegovih moralnih izbir, vrlin in ravnanj:
praktična modrost (stgr. phronesis), poštenost (stgr. arete) ter dobronamer-
nost (stgr. eunoia) (Arist. Rh. 1378a6–7).9 Kot praktične strategije oz. načini
7 Gre za t. i. notranja sredstva prepričevanja, ki jih govorec glede na konkretne okoliš-
čine vsakič na novo oblikuje. Podrobnejša konceptualizacija je predstavljena tudi v
delu Učitelj kot retorik (Žagar Ž. et al., 2018: 61–73).
8 Zato na primer logos v retoriki ni normativna in absolutni resnici zavezana katego-
rija, temveč gre za pravila in postopke v okviru logiškega in psevdologiškega apara-
ta, ki temeljijo na verjetnosti ter so na vsebinski in strukturni ravni za konkretno ob-
činstvo v konkretni situaciji vedno zgolj prepričljivi (in ne nujno resnični). Prav tako
ethos pathos in logos v govoru tudi ne nastopajo kot ločene in fiksne retorične se-
stavine/strategije, temveč izstopijo kot različni vidiki znotraj retoričnih postopkov
(npr. izbiranja, konstruiranja, strukturiranja, ubesedovanja, prezentacije), skozi ka-
tere govorec lahko uresniči svoj primarni prepričevalni cilj.
9 »[Prepričevanje poteka] z ethosom takrat, kadar je govor govorjen tako, da ustva-
ri govorca vrednega zaupanja, kajti poštenim ljudem bolj in hitreje verjamemo sploh
glede vsega, popolnoma pa v stvareh, o katerih nimamo natančnega védenja, tem-
168
