Page 167 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2019. Digitalna knjižnica, Dissertationes 37
P. 167
r etor ičnost učiteljeve avtor itete
z drugim – nikoli ne morejo biti zgolj orodja, ki naj bi učinkovito
prispevala s določenim 'ciljem'. Razlog za to je dejstvo, da se učen-
ci ne učijo zgolj iz tega, kar govorimo, temveč in celo pogosteje iz
tega, kako govorimo in kaj počnemo. To pomeni, da načini naše-
ga delovanja v izobraževanju ne smejo biti le učinkoviti ... Ved-
no moramo tudi presoditi, ali so izobraževalno primerni – kar
od nas zahteva, da premislimo, kaj bi se naši učenci lahko nauči-
li iz načinov, na katere počnemo stvari, in načinov, na katere orga-
niziramo in strukturiramo izobraževanje.« (Biesta, 2015: 5, pouda-
rila avtorica)
Če kot sestavni del učiteljeve zmožnosti presojanja razumemo tudi
njegovo zmožnost retorične presoje o učinkovitih/ustreznih načinih ko-
municiranja, potem bi takšnega »retorično kompetentnega« učitelja lahko
opisali kot osebo, ki izhodiščno poseduje in izkazuje tudi primerno po-
znavanje temeljnih retoričnih konceptov (prepričevanja in utemeljevanja).
Predvsem pa retorično kompetentni učitelj razume bistveno značilnost
javnega prepričevanja, to je vzajemnosti odnosa med govorcem in poslušal-
ci oziroma zmožnosti in motiviranosti govorca, da temo/problem govora,
njegove čustvene vidike ter lastno verodostojno podobo (kot jo prezenti-
ra/oblikuje skozi govor) uglasi s trenutnimi okoliščinami in odzivom poslu-
šalcev. V kontekstu pedagoškega procesa bi to pomenilo, da učitelj, ki želi
biti prepričljiv in vreden zaupanja, v svoji komunikaciji z učenci ne izkazu-
je le obvladovanja učne snovi (znanja) in interesa za svoje učence, temveč v
smislu vzajemnega spoštovanja učence pripoznava kot enakovredne sogo-
vorce ter se vsakič znova zaveda posebnosti trenutne retorične situacije, ki
mu od njega zahteva vsakokratno smiselno prilagoditev govora/besedila
pričakovanjem, znanju in predstavam učencev.
Pravkar opisane retorične vidike učiteljevega delovanja, ki se nepos-
redno navezujejo tudi na že predstavljena izhodišča odnosnega pojmovanja
pedagoške avtoritete, lahko učinkovito pojasnimo s pomočjo Aristotelo-
vega koncepta o sredstvih prepričevanja. Izhajajoč iz situacijskosti (odvi-
snosti od vsakokratne konkretne situacije) in vzajemnosti elementov vsa-
kega prepričevanja (medsebojne povezanosti med govorcem, poslušalci in
govorom/besedilom), Aristotel v Retoriki zapiše, da je z govorom mogo-
če prepričati na tri načine: 1.) s pomočjo prikaza govorčevih verodostoj-
nih značajskih lastnosti, 2.) z vzbujanjem čustev pri poslušalcih in 3.) s po-
močjo navajanja razlogov za neko trditev (Rh. 1356a1–4). Retorična teorija
jih je kasneje poimenovala s starogrškimi izrazi ethos, pathos, logos in nji-
167
z drugim – nikoli ne morejo biti zgolj orodja, ki naj bi učinkovito
prispevala s določenim 'ciljem'. Razlog za to je dejstvo, da se učen-
ci ne učijo zgolj iz tega, kar govorimo, temveč in celo pogosteje iz
tega, kako govorimo in kaj počnemo. To pomeni, da načini naše-
ga delovanja v izobraževanju ne smejo biti le učinkoviti ... Ved-
no moramo tudi presoditi, ali so izobraževalno primerni – kar
od nas zahteva, da premislimo, kaj bi se naši učenci lahko nauči-
li iz načinov, na katere počnemo stvari, in načinov, na katere orga-
niziramo in strukturiramo izobraževanje.« (Biesta, 2015: 5, pouda-
rila avtorica)
Če kot sestavni del učiteljeve zmožnosti presojanja razumemo tudi
njegovo zmožnost retorične presoje o učinkovitih/ustreznih načinih ko-
municiranja, potem bi takšnega »retorično kompetentnega« učitelja lahko
opisali kot osebo, ki izhodiščno poseduje in izkazuje tudi primerno po-
znavanje temeljnih retoričnih konceptov (prepričevanja in utemeljevanja).
Predvsem pa retorično kompetentni učitelj razume bistveno značilnost
javnega prepričevanja, to je vzajemnosti odnosa med govorcem in poslušal-
ci oziroma zmožnosti in motiviranosti govorca, da temo/problem govora,
njegove čustvene vidike ter lastno verodostojno podobo (kot jo prezenti-
ra/oblikuje skozi govor) uglasi s trenutnimi okoliščinami in odzivom poslu-
šalcev. V kontekstu pedagoškega procesa bi to pomenilo, da učitelj, ki želi
biti prepričljiv in vreden zaupanja, v svoji komunikaciji z učenci ne izkazu-
je le obvladovanja učne snovi (znanja) in interesa za svoje učence, temveč v
smislu vzajemnega spoštovanja učence pripoznava kot enakovredne sogo-
vorce ter se vsakič znova zaveda posebnosti trenutne retorične situacije, ki
mu od njega zahteva vsakokratno smiselno prilagoditev govora/besedila
pričakovanjem, znanju in predstavam učencev.
Pravkar opisane retorične vidike učiteljevega delovanja, ki se nepos-
redno navezujejo tudi na že predstavljena izhodišča odnosnega pojmovanja
pedagoške avtoritete, lahko učinkovito pojasnimo s pomočjo Aristotelo-
vega koncepta o sredstvih prepričevanja. Izhajajoč iz situacijskosti (odvi-
snosti od vsakokratne konkretne situacije) in vzajemnosti elementov vsa-
kega prepričevanja (medsebojne povezanosti med govorcem, poslušalci in
govorom/besedilom), Aristotel v Retoriki zapiše, da je z govorom mogo-
če prepričati na tri načine: 1.) s pomočjo prikaza govorčevih verodostoj-
nih značajskih lastnosti, 2.) z vzbujanjem čustev pri poslušalcih in 3.) s po-
močjo navajanja razlogov za neko trditev (Rh. 1356a1–4). Retorična teorija
jih je kasneje poimenovala s starogrškimi izrazi ethos, pathos, logos in nji-
167
