Page 170 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2019. Digitalna knjižnica, Dissertationes 37
P. 170
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju
Slika 7: Retorična konstrukcija pedagoške avtoritete
zava na pathos. 12 Z njihovo pomočjo učitelj – govorec glede na situacijo iz-
bira med možnimi načini ubesedovanja, kajti od njega terjajo premislek o
izboru specifičnih retoričnih strategij, ki pri učencih – poslušalcih omogoči-
jo smiselno interpretacijo o splošni verodostojnosti učitelja in s tem ustva-
rijo podlago za vzpostavitev avtoritetnega odnosa. Povedano preprosteje:
s tem ko učitelj – govorec smiselno (glede na publiko) uporablja strategije
za prikaz lastne verodostojne podobe (ethos) in vzbujanje čustev (pathos)
ter strategije utemeljevanja (logos), ga učenci – poslušalci lahko prepozna-
jo kot kompetentnega strokovnjaka.13 Vzajemnost pripoznanja se v retorič-
12 Opozarjamo, da je shema, ki jo predstavljamo, arbitrarna z vidika perspektive, saj
kot govorca izpostavlja učitelja. Za uspešen avtoritetni odnos v pedagoškem procesu
so prav tako pomembne situacije, kjer so vloge zamenjane: učenec/učenci so v vlogi
»govorca«, učitelj/učitelji pa »poslušalci«. Temeljna vprašanja, ki si jih govorec zas-
tavi, in vloga strategij tudi v tem primeru ostanejo nespremenjene, spremenijo pa se
izbor strategij (prioriteta), načini njihove ubeseditve in prezentacije, saj jih uokvirja
družbena vloga učenca (tj. hierarhična strukturiranost šolskega in družbenega oko-
lja, ki učencu – govorcu postavlja nekatere drugačne zamejitve kot učitelju – govor-
cu ).
13 Tukaj moramo razjasniti nastalo dvoumje, kajti na obeh ravneh – tako na ravni
ethosa kot ene od konkretnih retoričnih stategij kot tudi na ravni temeljnega cilja
pri vzpostavitvi/uresničevanju avtoritetnega odnosa uporabljamo izraz 'verodostoj-
nost'. Razumeli bi ju lahko, prvo kot »etotično verodostojnost«, ki je rezultat upora-
be etotičnih strategij, da poslušalci v danih razmerah govorca lahko prepoznajo kot
170
Slika 7: Retorična konstrukcija pedagoške avtoritete
zava na pathos. 12 Z njihovo pomočjo učitelj – govorec glede na situacijo iz-
bira med možnimi načini ubesedovanja, kajti od njega terjajo premislek o
izboru specifičnih retoričnih strategij, ki pri učencih – poslušalcih omogoči-
jo smiselno interpretacijo o splošni verodostojnosti učitelja in s tem ustva-
rijo podlago za vzpostavitev avtoritetnega odnosa. Povedano preprosteje:
s tem ko učitelj – govorec smiselno (glede na publiko) uporablja strategije
za prikaz lastne verodostojne podobe (ethos) in vzbujanje čustev (pathos)
ter strategije utemeljevanja (logos), ga učenci – poslušalci lahko prepozna-
jo kot kompetentnega strokovnjaka.13 Vzajemnost pripoznanja se v retorič-
12 Opozarjamo, da je shema, ki jo predstavljamo, arbitrarna z vidika perspektive, saj
kot govorca izpostavlja učitelja. Za uspešen avtoritetni odnos v pedagoškem procesu
so prav tako pomembne situacije, kjer so vloge zamenjane: učenec/učenci so v vlogi
»govorca«, učitelj/učitelji pa »poslušalci«. Temeljna vprašanja, ki si jih govorec zas-
tavi, in vloga strategij tudi v tem primeru ostanejo nespremenjene, spremenijo pa se
izbor strategij (prioriteta), načini njihove ubeseditve in prezentacije, saj jih uokvirja
družbena vloga učenca (tj. hierarhična strukturiranost šolskega in družbenega oko-
lja, ki učencu – govorcu postavlja nekatere drugačne zamejitve kot učitelju – govor-
cu ).
13 Tukaj moramo razjasniti nastalo dvoumje, kajti na obeh ravneh – tako na ravni
ethosa kot ene od konkretnih retoričnih stategij kot tudi na ravni temeljnega cilja
pri vzpostavitvi/uresničevanju avtoritetnega odnosa uporabljamo izraz 'verodostoj-
nost'. Razumeli bi ju lahko, prvo kot »etotično verodostojnost«, ki je rezultat upora-
be etotičnih strategij, da poslušalci v danih razmerah govorca lahko prepoznajo kot
170
