Page 169 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2019. Digitalna knjižnica, Dissertationes 37
P. 169
r etor ičnost učiteljeve avtor itete
ubesedovanja za doseganje konkretnega učinka/prepričljivosti, v sodobni
retorični teoriji predstavljajo eno od pojmovanj (t. i. ustvarjenega oz. dis-
kurzivnega) retoričnega ethosa.10
Retorična sredstva prepričevanja kot možno izhodišče
za retorično konstrukcijo pedagoške avtoritete?
Po krajšem ekskurzu o retoričnem ethosu kot posebej relevantni sestavi-
ni znotraj pedagoške komunikacije, se za konec vrnimo k sredstvom prep-
ričevanja v celoti kot načinu retoričnega pogleda na pedagoško avtoriteto.
Naša retorična shema konstrukcije pedagoške avtoritete, ki nam predsta-
vlja jezikovni vidik pedagoške avtoritete izhaja torej iz odnosnega pojmo-
vanja avtoritete in v osnovni didaktični trikotnik (učitelj/učenci/učna snov)
vključuje osnovni Aristotelov model sredstev prepričevanja.11 Z retorične
perspektive se pedagoška avtoriteta tako vzpostavlja kot rezultat prepri-
čljivega delovanja govorca in v interakciji med učiteljem, učenci in učno
vsebino/temo, ki jo primarno določajo tri retorične strategije prepričeva-
nja (ethos – govorca, pathos – poslušalce in logos – (učno) vsebino). Učitelj
v aktivni vlogi govorca jih razume kot izhodiščne (komunikacijske) načine
vzpostavljanja avtoritetnega odnosa, ki se med sabo vzajemno povezujejo.
V procesu retorične zasnove in izvedbe jih uokvirjajo tri temeljna vpraša-
nja: a) Kako ustvarim podobo verodostojnega učitelja? – navezava na ethos;
b) Kaj in kako poučujem? – navezava na logos; c) Komu govorim? – nave-
več o njih obstaja dvom.« (Arist. Rh. 1356a4–8, poudarila avtorica). Zanimiva je Ga-
uchetova misel o verjetju kot enem od petih ključnih elementov za obstoj avtoritete:
»V splošnem smislu pa velja, da z veseljem zaupamo sodbam, ki so podprte z avtori-
teto, saj bi se v navalu šumov, govoric in bolj ali manj nekoherentnih informacij, ki
nas zasipajo, sicer le težko orientirali.« (Gauchet, 2011: 124)
10 V sodobnih adaptacijah aristotelski retorični ethos vsebuje družbeno relevantne
opise sestavin posameznikove verodostojnosti. Za vtis praktične modrosti naj bi go-
vorec z govorom (kaj in kako govori) pri poslušalcih ustvaril vtis, da dobro poz-
na tematiko oz. problem govora in da jo glede na posebnosti konkretne situacije
smiselno obvladuje. Vtis poštenosti predpostavlja govorčeva besedilna/govorna jas-
nost, nedvoumnost in vtis, da poslušalcem ničesar ne prikriva. Dobronamernost od
njega zahteva izpostavljene koristi, skrb in splošno zanimanje za poslušalce (prim.
Crowley in Hawhee, 2004: 170).
11 Kompleksnejši interakcijski model pedagoške avtoritete predstavlja Elina Harjunen,
ki znotraj t. i. didaktičnega trikotnika vključuje različne tipe odnosov med učitelji,
učenci in učnimi vsebinami ter posledično tudi različne načine interakcij med njimi
(Harjunen: 2009: 113-114). Naš model je veliko preprostejši in želi pokazati zgolj na
vlogo učinkov jezikovne rabe pri vzpostavljanju avtoritetnega odnosa v pedagoškem
procesu.
169
ubesedovanja za doseganje konkretnega učinka/prepričljivosti, v sodobni
retorični teoriji predstavljajo eno od pojmovanj (t. i. ustvarjenega oz. dis-
kurzivnega) retoričnega ethosa.10
Retorična sredstva prepričevanja kot možno izhodišče
za retorično konstrukcijo pedagoške avtoritete?
Po krajšem ekskurzu o retoričnem ethosu kot posebej relevantni sestavi-
ni znotraj pedagoške komunikacije, se za konec vrnimo k sredstvom prep-
ričevanja v celoti kot načinu retoričnega pogleda na pedagoško avtoriteto.
Naša retorična shema konstrukcije pedagoške avtoritete, ki nam predsta-
vlja jezikovni vidik pedagoške avtoritete izhaja torej iz odnosnega pojmo-
vanja avtoritete in v osnovni didaktični trikotnik (učitelj/učenci/učna snov)
vključuje osnovni Aristotelov model sredstev prepričevanja.11 Z retorične
perspektive se pedagoška avtoriteta tako vzpostavlja kot rezultat prepri-
čljivega delovanja govorca in v interakciji med učiteljem, učenci in učno
vsebino/temo, ki jo primarno določajo tri retorične strategije prepričeva-
nja (ethos – govorca, pathos – poslušalce in logos – (učno) vsebino). Učitelj
v aktivni vlogi govorca jih razume kot izhodiščne (komunikacijske) načine
vzpostavljanja avtoritetnega odnosa, ki se med sabo vzajemno povezujejo.
V procesu retorične zasnove in izvedbe jih uokvirjajo tri temeljna vpraša-
nja: a) Kako ustvarim podobo verodostojnega učitelja? – navezava na ethos;
b) Kaj in kako poučujem? – navezava na logos; c) Komu govorim? – nave-
več o njih obstaja dvom.« (Arist. Rh. 1356a4–8, poudarila avtorica). Zanimiva je Ga-
uchetova misel o verjetju kot enem od petih ključnih elementov za obstoj avtoritete:
»V splošnem smislu pa velja, da z veseljem zaupamo sodbam, ki so podprte z avtori-
teto, saj bi se v navalu šumov, govoric in bolj ali manj nekoherentnih informacij, ki
nas zasipajo, sicer le težko orientirali.« (Gauchet, 2011: 124)
10 V sodobnih adaptacijah aristotelski retorični ethos vsebuje družbeno relevantne
opise sestavin posameznikove verodostojnosti. Za vtis praktične modrosti naj bi go-
vorec z govorom (kaj in kako govori) pri poslušalcih ustvaril vtis, da dobro poz-
na tematiko oz. problem govora in da jo glede na posebnosti konkretne situacije
smiselno obvladuje. Vtis poštenosti predpostavlja govorčeva besedilna/govorna jas-
nost, nedvoumnost in vtis, da poslušalcem ničesar ne prikriva. Dobronamernost od
njega zahteva izpostavljene koristi, skrb in splošno zanimanje za poslušalce (prim.
Crowley in Hawhee, 2004: 170).
11 Kompleksnejši interakcijski model pedagoške avtoritete predstavlja Elina Harjunen,
ki znotraj t. i. didaktičnega trikotnika vključuje različne tipe odnosov med učitelji,
učenci in učnimi vsebinami ter posledično tudi različne načine interakcij med njimi
(Harjunen: 2009: 113-114). Naš model je veliko preprostejši in želi pokazati zgolj na
vlogo učinkov jezikovne rabe pri vzpostavljanju avtoritetnega odnosa v pedagoškem
procesu.
169
