Page 166 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2019. Digitalna knjižnica, Dissertationes 37
P. 166
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju
analizi Kodelja, temveč njeni zmožnosti ali potenciala, katerih aktualizaci-
ja je odvisna od zanesljivosti in verodostojnosti osebe, ki ji avtoriteto pode-
ljujemo (ibid.). Spomniti velja, da v opisu pedagoške avtoritete tudi Kroflič
prepozna prepričevanje kot enega od načinov učiteljevega ustreznega delo-
vanja znotraj avtoritetnega odnosa (Kroflič, 2005: 36) in da se prepričevanje
pojavlja kot eno od načel kritične pedagogike pri nekaterih konceptualiza-
cijah vzpostavljanja avtoritete v razredu (npr. Bizzell, 1991).
Učiteljeve profesionalne lastnosti in zmožnosti, pedagoška
avtoriteta in Aristotelova sredstva prepričevanja
Retorika in izobraževanje sta brez dvoma tesno povezani: tako na rav-
ni retorične pedagogike kakor tudi v smislu izobraževanja kot retorične
prakse. A že v uvodu smo nakazali, da retoriko lahko neposredno pove-
žemo s pedagoško komunikacijo, ki se tesno navezuje na načine učiteljeve-
ga poklicnega delovanja in na avtoritetni odnos v vzgoji in izobraževanju.
Aristotelov koncept retoričnih sredstev prepričevanja je v tem okviru lah-
ko dobro izhodišče tudi zato, ker jih lahko prepoznamo tudi v nekaterih
drugih kontekstih. Ko namreč Biesta (2015) konceptualizira pojem dobre-
ga učitelja (kot deziderat njegovega poklicnega razvoja) in vzpostavlja raz-
liko med kompetentnim in dobrim učiteljem, pri slednjem v prvi vrsti iz-
postavi zmožnost presojanja (angl. judgement) oz. sprejemanja ustreznih
odločitev v konkretnih pedagoških situacijah. Kot alternativo na podat-
kih temelječem (ang. evidence-based approach) in kompetenčnemu pristo-
pu (angl. competence-based approach) Biesta takšno pojmovanje poimenuje
vrlinski (na vrlini temelječi) pristop (angl. virtue-based approach) in pod-
lago za njegovo konceptualizacijo poišče pri Aristotelu v Nikomahovi etiki,
zlasti v njegovih opredelitvah praktične modrosti (stgr. phronesis) in vrline
(stgr. arete), ki ju razume kot dve ključni sestavini zmožnosti učiteljevega
presojanja. Slednje je zanimivo zlasti zato, ker Aristotel uporablja omenjene
konceptualizacije tudi v Retoriki, ko v razdelavi retoričnega ethosa oprede-
li elemente govorčeve verodostojnosti. Biesta sicer ne vključuje Aristotelo-
ve Retorike v svoj opis vrlinskega pristopa, a kljub temu pokaže na jezikov-
no/retorično dimenzijo učiteljeve zmožnosti presoje kot enega pomembnih
izobraževalnih ciljev:
»Sredstva izobraževanja – načini, na katere delujemo, stvari, ki
jih izrekamo, in to, kako jih izrekamo, kako vstopamo v odnose
s svojimi učenci in kako jim puščamo, da vstopajo v odnose drug
166
analizi Kodelja, temveč njeni zmožnosti ali potenciala, katerih aktualizaci-
ja je odvisna od zanesljivosti in verodostojnosti osebe, ki ji avtoriteto pode-
ljujemo (ibid.). Spomniti velja, da v opisu pedagoške avtoritete tudi Kroflič
prepozna prepričevanje kot enega od načinov učiteljevega ustreznega delo-
vanja znotraj avtoritetnega odnosa (Kroflič, 2005: 36) in da se prepričevanje
pojavlja kot eno od načel kritične pedagogike pri nekaterih konceptualiza-
cijah vzpostavljanja avtoritete v razredu (npr. Bizzell, 1991).
Učiteljeve profesionalne lastnosti in zmožnosti, pedagoška
avtoriteta in Aristotelova sredstva prepričevanja
Retorika in izobraževanje sta brez dvoma tesno povezani: tako na rav-
ni retorične pedagogike kakor tudi v smislu izobraževanja kot retorične
prakse. A že v uvodu smo nakazali, da retoriko lahko neposredno pove-
žemo s pedagoško komunikacijo, ki se tesno navezuje na načine učiteljeve-
ga poklicnega delovanja in na avtoritetni odnos v vzgoji in izobraževanju.
Aristotelov koncept retoričnih sredstev prepričevanja je v tem okviru lah-
ko dobro izhodišče tudi zato, ker jih lahko prepoznamo tudi v nekaterih
drugih kontekstih. Ko namreč Biesta (2015) konceptualizira pojem dobre-
ga učitelja (kot deziderat njegovega poklicnega razvoja) in vzpostavlja raz-
liko med kompetentnim in dobrim učiteljem, pri slednjem v prvi vrsti iz-
postavi zmožnost presojanja (angl. judgement) oz. sprejemanja ustreznih
odločitev v konkretnih pedagoških situacijah. Kot alternativo na podat-
kih temelječem (ang. evidence-based approach) in kompetenčnemu pristo-
pu (angl. competence-based approach) Biesta takšno pojmovanje poimenuje
vrlinski (na vrlini temelječi) pristop (angl. virtue-based approach) in pod-
lago za njegovo konceptualizacijo poišče pri Aristotelu v Nikomahovi etiki,
zlasti v njegovih opredelitvah praktične modrosti (stgr. phronesis) in vrline
(stgr. arete), ki ju razume kot dve ključni sestavini zmožnosti učiteljevega
presojanja. Slednje je zanimivo zlasti zato, ker Aristotel uporablja omenjene
konceptualizacije tudi v Retoriki, ko v razdelavi retoričnega ethosa oprede-
li elemente govorčeve verodostojnosti. Biesta sicer ne vključuje Aristotelo-
ve Retorike v svoj opis vrlinskega pristopa, a kljub temu pokaže na jezikov-
no/retorično dimenzijo učiteljeve zmožnosti presoje kot enega pomembnih
izobraževalnih ciljev:
»Sredstva izobraževanja – načini, na katere delujemo, stvari, ki
jih izrekamo, in to, kako jih izrekamo, kako vstopamo v odnose
s svojimi učenci in kako jim puščamo, da vstopajo v odnose drug
166
