Page 161 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2019. Digitalna knjižnica, Dissertationes 37
P. 161
r etor ičnost učiteljeve avtor itete
znanje in spretnost, ki koreninijo v njegovih obstoječih izkušnjah) in v pri-
hodnost (kaj želi s svojim delovanjem pri poslušalcih doseči, spremeniti),
pri čemer se vsakič udejanji v sedanjosti (kot konkretna ubeseditev/izved-
ba).
Če na pedagoško komunikacijo pogledamo iz pravkar orisane klasič-
ne retorične perspektive, je lahko v najširšem smislu vidimo predvsem kot
»mesto in hkrati sredstvo izvajanja vseh pedagoških aktivnosti« (Ž. Žagar
et al., 2018: 21), v nekoliko specifičnem kontekstu pa tudi kot temeljno sesta-
vino učiteljeve profesionalne podobe, ki odraža tako njegovo (strokovno)
znanje (kaj naj kot učitelj zna in ve), zmožnosti delovanja (kako naj kompe-
tentno deluje v pedagoškem okolju) in lastnosti (kakšen naj bo kot učitelj).
Povedano drugače, pogled na učitelja kot retorika, pomeni videti njego-
vo delovanje kot kompleksen proces, kjer skozi jezik oz. principe jezikovne
rabe kot verodostojen posameznik kritično misli in v interakciji z različni-
mi akterji v različnih kontekstih uspešno udejanja zastavljene vzgojno izo-
braževalne cilje oz. soustvarja izobraževalne politike.2
Odnosni pogled na (pedagoško) avtoriteto kot izhodišče
za njeno retoričnost
Izhajajoč iz zgoraj prikazane retorične perspektive pedagoške komunika-
cije, bomo v prispevku osvetlili pedagoško avtoriteto kot enega od struk-
turnih kontekstov pedagoškega procesa, v katerem predstavlja še posebej
pomemben vidik kvaliteta interakcije med akterji. Pokazati bomo skuša-
li, da je na vzpostavljanje pedagoške avtoritete, če jo pojmujemo kot od-
nos, ki se temeljno uresničuje skozi učinke jezikovne rabe, mogoče pog-
ledati tudi z vidika nekaterih retoričnih principov, zaradi česar je retorika
oz. retorična perspektiva tudi v tem pogledu pomemben element sodob-
ne vzgoje in izobraževanja. Med različnimi vlogami retorike znotraj vzgo-
je izobraževanja se tokrat ne bomo ukvarjali z retoriko kot učno vsebino
2 Daljno vzporednico s prikazano t. i. retorično dimenzijo pedagoškega procesa z vi-
dika učitelja bi lahko morda prepoznali tudi v novejšem konceptu t. i. učiteljevega
delovanja (gre za prevod angleškega izraza teacher agency), ki ga običajno opredelju-
jejo kot načine učiteljevega uresničevanja pedagoške prakse in njegovega aktivnega
delovanja znotraj šolskega razvoja in izobraževalnih politik (npr. Lasky, 2005; Lean-
der in Osborne, 2008; Priestly et al., 2015). Zlasti t. i. ekološka perspektiva (Priestly
et al., 2015), ki izhaja iz pragmatistične filozofske smeri, učiteljevo delovanje oprede-
ljuje kot fenomen, odvisen od kvalitete njegovega vzpostavljanja odnosa z okoljem
(tj. interakcije med posameznikovimi lastnimi napori, razpoložljivimi viri ter kon-
tekstualnimi in strukturnimi dejavniki).
161
znanje in spretnost, ki koreninijo v njegovih obstoječih izkušnjah) in v pri-
hodnost (kaj želi s svojim delovanjem pri poslušalcih doseči, spremeniti),
pri čemer se vsakič udejanji v sedanjosti (kot konkretna ubeseditev/izved-
ba).
Če na pedagoško komunikacijo pogledamo iz pravkar orisane klasič-
ne retorične perspektive, je lahko v najširšem smislu vidimo predvsem kot
»mesto in hkrati sredstvo izvajanja vseh pedagoških aktivnosti« (Ž. Žagar
et al., 2018: 21), v nekoliko specifičnem kontekstu pa tudi kot temeljno sesta-
vino učiteljeve profesionalne podobe, ki odraža tako njegovo (strokovno)
znanje (kaj naj kot učitelj zna in ve), zmožnosti delovanja (kako naj kompe-
tentno deluje v pedagoškem okolju) in lastnosti (kakšen naj bo kot učitelj).
Povedano drugače, pogled na učitelja kot retorika, pomeni videti njego-
vo delovanje kot kompleksen proces, kjer skozi jezik oz. principe jezikovne
rabe kot verodostojen posameznik kritično misli in v interakciji z različni-
mi akterji v različnih kontekstih uspešno udejanja zastavljene vzgojno izo-
braževalne cilje oz. soustvarja izobraževalne politike.2
Odnosni pogled na (pedagoško) avtoriteto kot izhodišče
za njeno retoričnost
Izhajajoč iz zgoraj prikazane retorične perspektive pedagoške komunika-
cije, bomo v prispevku osvetlili pedagoško avtoriteto kot enega od struk-
turnih kontekstov pedagoškega procesa, v katerem predstavlja še posebej
pomemben vidik kvaliteta interakcije med akterji. Pokazati bomo skuša-
li, da je na vzpostavljanje pedagoške avtoritete, če jo pojmujemo kot od-
nos, ki se temeljno uresničuje skozi učinke jezikovne rabe, mogoče pog-
ledati tudi z vidika nekaterih retoričnih principov, zaradi česar je retorika
oz. retorična perspektiva tudi v tem pogledu pomemben element sodob-
ne vzgoje in izobraževanja. Med različnimi vlogami retorike znotraj vzgo-
je izobraževanja se tokrat ne bomo ukvarjali z retoriko kot učno vsebino
2 Daljno vzporednico s prikazano t. i. retorično dimenzijo pedagoškega procesa z vi-
dika učitelja bi lahko morda prepoznali tudi v novejšem konceptu t. i. učiteljevega
delovanja (gre za prevod angleškega izraza teacher agency), ki ga običajno opredelju-
jejo kot načine učiteljevega uresničevanja pedagoške prakse in njegovega aktivnega
delovanja znotraj šolskega razvoja in izobraževalnih politik (npr. Lasky, 2005; Lean-
der in Osborne, 2008; Priestly et al., 2015). Zlasti t. i. ekološka perspektiva (Priestly
et al., 2015), ki izhaja iz pragmatistične filozofske smeri, učiteljevo delovanje oprede-
ljuje kot fenomen, odvisen od kvalitete njegovega vzpostavljanja odnosa z okoljem
(tj. interakcije med posameznikovimi lastnimi napori, razpoložljivimi viri ter kon-
tekstualnimi in strukturnimi dejavniki).
161
