Page 139 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2019. Digitalna knjižnica, Dissertationes 37
P. 139
vloga medijev pri konstruiranju družbene realnosti: diskurzi o spolu v edukaciji
kot vsemogočne in uspešne junakinje današnjega časa. Po drugi strani pa
medijski diskurz še vedno ohranja podobe nemočnih in nebogljenih žensk.
Avtorice, kot so Gill (2016), McRobbie (2007, 2009) in Whelehan (2000,
2010), tako opozarjajo na notranja nasprotja postfeminizma in izpostav-
ljajo, da so se seksistične medijske reprezentacije žensk in deklet danes še
okrepile. Gill (2016) v tem oziru govori o trivializaciji in individualizaci-
ji seksizma, ki je, tudi zaradi različnih medijskih kampanj (npr. odmev-
ne #metoo oz. #jaztudi), postal izredno popularen izraz, s katerim se veli-
ko »opleta«, resnim razpravam o problematiki seksizma pa se kljub temu
ne namenja praktično nič medijskega prostora. Prav tako Gill (ibid.: 616)
opozarja na dejstvo, da ob trenutni vseprisotnosti in popularnosti feminiz-
ma v medijih, še vedno vztraja tudi enako priljubljena mizoginija. Whele-
han (2000: 11) govori o obdobju retro-seksizma, ki ga razume kot »nostal-
gijo po izgubljeni, preprostejši preteklosti«, zaznamovani s tradicionalnimi
spolnimi vlogami, ki dopuščajo neenakost spolov. Gre za držo, ki v boju
proti seksizmu vidi pretiravanje. McRobbie (2009) analizira postfemini-
stično družbeno in kulturno krajino, v kateri so politični problemi, ki se
vežejo na feminizem, razumljeni kot že prepoznani, odgovorjeni in razre-
šeni. To ima za posledico dejstvo, da je feminizem koncipiran kot prežive-
ta in neuporabna misel, ki nima več prostora v sodobni politični kulturi. Ta
je zaznamovana z antifeministično držo, ki pa ni zgolj navaden »backlash«
na feministične dosežke prejšnjega stoletja, pač pa prefinjen skupek različ-
nih elementov feminizma, ki so bili na specifičen način posvojeni v politič-
no in institucionalno življenje. Pri tem je problematično predvsem to, da so
se pojmi, kot sta npr. opolnomočenje in izbira, preobrazili v individualisti-
čen diskurz, ki ga mediji in popularna kultura ponujajo kot nadomestek za
feminizem. Nova verzija feminizma služi kot zagotovilo, da ne bi prišlo do
obujanja ženskega gibanja. Dekletom in ženskam se ponuja v okvirih svo-
bode izbire in jih navdaja z občutki moči in vsemogočnosti, hkrati pa skozi
prefinjene mehanizme ohranja status-quo ospoljenih razmerij moči.
Medijski diskurz o spolu v edukaciji
V nadaljevanju nas bo zanimalo, kako se v mednarodnem okviru poroča
o problematikah vezanih na spol, pri čemer se bomo osredotočili na vsebi-
ne, ki spol obravnavajo v edukacijskem kontekstu. Pri tem bomo še posebej
pozorni na načine legitimacije specifičnih (kriznih) diskurzov, na podlagi
katerih se družbeno konstruira moralna panika o neenakosti spolov v iz-
obraževanju. Cilj je zagotoviti pregled stanja na preučevanem področju, ki
139
kot vsemogočne in uspešne junakinje današnjega časa. Po drugi strani pa
medijski diskurz še vedno ohranja podobe nemočnih in nebogljenih žensk.
Avtorice, kot so Gill (2016), McRobbie (2007, 2009) in Whelehan (2000,
2010), tako opozarjajo na notranja nasprotja postfeminizma in izpostav-
ljajo, da so se seksistične medijske reprezentacije žensk in deklet danes še
okrepile. Gill (2016) v tem oziru govori o trivializaciji in individualizaci-
ji seksizma, ki je, tudi zaradi različnih medijskih kampanj (npr. odmev-
ne #metoo oz. #jaztudi), postal izredno popularen izraz, s katerim se veli-
ko »opleta«, resnim razpravam o problematiki seksizma pa se kljub temu
ne namenja praktično nič medijskega prostora. Prav tako Gill (ibid.: 616)
opozarja na dejstvo, da ob trenutni vseprisotnosti in popularnosti feminiz-
ma v medijih, še vedno vztraja tudi enako priljubljena mizoginija. Whele-
han (2000: 11) govori o obdobju retro-seksizma, ki ga razume kot »nostal-
gijo po izgubljeni, preprostejši preteklosti«, zaznamovani s tradicionalnimi
spolnimi vlogami, ki dopuščajo neenakost spolov. Gre za držo, ki v boju
proti seksizmu vidi pretiravanje. McRobbie (2009) analizira postfemini-
stično družbeno in kulturno krajino, v kateri so politični problemi, ki se
vežejo na feminizem, razumljeni kot že prepoznani, odgovorjeni in razre-
šeni. To ima za posledico dejstvo, da je feminizem koncipiran kot prežive-
ta in neuporabna misel, ki nima več prostora v sodobni politični kulturi. Ta
je zaznamovana z antifeministično držo, ki pa ni zgolj navaden »backlash«
na feministične dosežke prejšnjega stoletja, pač pa prefinjen skupek različ-
nih elementov feminizma, ki so bili na specifičen način posvojeni v politič-
no in institucionalno življenje. Pri tem je problematično predvsem to, da so
se pojmi, kot sta npr. opolnomočenje in izbira, preobrazili v individualisti-
čen diskurz, ki ga mediji in popularna kultura ponujajo kot nadomestek za
feminizem. Nova verzija feminizma služi kot zagotovilo, da ne bi prišlo do
obujanja ženskega gibanja. Dekletom in ženskam se ponuja v okvirih svo-
bode izbire in jih navdaja z občutki moči in vsemogočnosti, hkrati pa skozi
prefinjene mehanizme ohranja status-quo ospoljenih razmerij moči.
Medijski diskurz o spolu v edukaciji
V nadaljevanju nas bo zanimalo, kako se v mednarodnem okviru poroča
o problematikah vezanih na spol, pri čemer se bomo osredotočili na vsebi-
ne, ki spol obravnavajo v edukacijskem kontekstu. Pri tem bomo še posebej
pozorni na načine legitimacije specifičnih (kriznih) diskurzov, na podlagi
katerih se družbeno konstruira moralna panika o neenakosti spolov v iz-
obraževanju. Cilj je zagotoviti pregled stanja na preučevanem področju, ki
139
