Page 138 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2019. Digitalna knjižnica, Dissertationes 37
P. 138
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju
Zgodnejša raziskovanja na področju študij spola in medijev so se torej
ukvarjala predvsem z analizami reprezentacij tradicionalnih spolnih vlog
ter problematizirala dejstvo, da stereotipne podobe moških in žensk v me-
dijih ohranjajo neenakost žensk (Carter, 2012: 370). V času drugega vala fe-
minizma je izšlo pomembno delo Betty Friedan »The feminine mystique«
(1963), ki govori o »problemu brez imena«, notranjih občutkih praznine,
nesreče in brezupnosti, s katerimi se soočajo gospodinje. Friedan v njem
problematizira vseprisotnost medijskih podob srečnih gospodinj, ki pri-
speva k drugo-razredni poziciji žensk v družbi (Carter, 2012: 370). Ob kon-
cu dvajsetega stoletja pa se je raziskovanje na področju študij spola in medi-
jev obrnilo k analizam reprezentacij moških spolnih vlog in konstrukcijam
različnih moškosti (Beynon, 2002; Farrel, 2003; Fejes, 1992, v ibid.). Razi-
skave so se ukvarjale tudi z vprašanji prisotnosti moških in žensk v medi-
jih (Carter, 2012). Vendar pa so nekateri avtorji_ice opozorili, da lahko ana-
liza vsebine naslavlja le medijsko produkcijo specifičnih podob, ne pa tudi
širših pomenskih struktur. Iz te predpostavke so se razvile kritične obli-
ke analize metodoloških pristopov, kot sta npr. semiološka analiza in ide-
ološka analiza (glej McRobbie, 1989, v Carter, 2012: 373), ki se ne osredo-
točata zgolj na medijske podobe moških in žensk. Ti pristopi se ukvarjajo
predvsem z načinom ustvarjanja pomenov, ki reproducirajo dominantne
ideologije o spolu (Gill, 2007: 10). Od časov drugega vala, ko so se femi-
nistke šele morale sprijazniti z vseprisotnostjo medijskih podob in nači-
ni medijske reprezentacije žensk, so feministične medijske študije zlagoma
postajale tudi veliko bolj občutljive do kulturnih, socialnih in ekonomskih
razlik (Carter, 2012). V zadnjih desetletjih dvajsetega stoletja so teoretsko
naravnani in politično kritični pristopi k analizi spola v medijih ponudili
bolj pluralen in razdrobljen pogled na spol (Gill, 2007: 11). Nove teorije av-
torjev_ic, kot so Foucault, Derrida, Lacan, Irigaray, Kristeva in Butler, so
ponudile konceptualni okvir, ki je omogočil izhodišče za trditve o tem, da
so mediji pomembni akterji konstrukcije realnosti (Carter, 2012: 374). Me-
diji torej niso bili več konceptualizirani kot zgolj posredovalci obstoječe re-
alnosti o pomenu moškosti in ženskosti, pač pa kot institucija, ki aktivno
sodeluje pri ustvarjanju spola (Gill, 2007: 12).
Analize trenutne medijske krajine v navezavi na spol se osredotočajo
na njeno postfeministično naravnanost. Širše družbene spremembe, ki so
posledica feminističnih prizadevanj prejšnjih generacij aktivistk, so omo-
gočile ženskam dostop do določenih struktur moči v družbi. To je na eni
strani spodbudilo pojav medijskega diskurza, ki ženske in dekleta naslavlja
138
Zgodnejša raziskovanja na področju študij spola in medijev so se torej
ukvarjala predvsem z analizami reprezentacij tradicionalnih spolnih vlog
ter problematizirala dejstvo, da stereotipne podobe moških in žensk v me-
dijih ohranjajo neenakost žensk (Carter, 2012: 370). V času drugega vala fe-
minizma je izšlo pomembno delo Betty Friedan »The feminine mystique«
(1963), ki govori o »problemu brez imena«, notranjih občutkih praznine,
nesreče in brezupnosti, s katerimi se soočajo gospodinje. Friedan v njem
problematizira vseprisotnost medijskih podob srečnih gospodinj, ki pri-
speva k drugo-razredni poziciji žensk v družbi (Carter, 2012: 370). Ob kon-
cu dvajsetega stoletja pa se je raziskovanje na področju študij spola in medi-
jev obrnilo k analizam reprezentacij moških spolnih vlog in konstrukcijam
različnih moškosti (Beynon, 2002; Farrel, 2003; Fejes, 1992, v ibid.). Razi-
skave so se ukvarjale tudi z vprašanji prisotnosti moških in žensk v medi-
jih (Carter, 2012). Vendar pa so nekateri avtorji_ice opozorili, da lahko ana-
liza vsebine naslavlja le medijsko produkcijo specifičnih podob, ne pa tudi
širših pomenskih struktur. Iz te predpostavke so se razvile kritične obli-
ke analize metodoloških pristopov, kot sta npr. semiološka analiza in ide-
ološka analiza (glej McRobbie, 1989, v Carter, 2012: 373), ki se ne osredo-
točata zgolj na medijske podobe moških in žensk. Ti pristopi se ukvarjajo
predvsem z načinom ustvarjanja pomenov, ki reproducirajo dominantne
ideologije o spolu (Gill, 2007: 10). Od časov drugega vala, ko so se femi-
nistke šele morale sprijazniti z vseprisotnostjo medijskih podob in nači-
ni medijske reprezentacije žensk, so feministične medijske študije zlagoma
postajale tudi veliko bolj občutljive do kulturnih, socialnih in ekonomskih
razlik (Carter, 2012). V zadnjih desetletjih dvajsetega stoletja so teoretsko
naravnani in politično kritični pristopi k analizi spola v medijih ponudili
bolj pluralen in razdrobljen pogled na spol (Gill, 2007: 11). Nove teorije av-
torjev_ic, kot so Foucault, Derrida, Lacan, Irigaray, Kristeva in Butler, so
ponudile konceptualni okvir, ki je omogočil izhodišče za trditve o tem, da
so mediji pomembni akterji konstrukcije realnosti (Carter, 2012: 374). Me-
diji torej niso bili več konceptualizirani kot zgolj posredovalci obstoječe re-
alnosti o pomenu moškosti in ženskosti, pač pa kot institucija, ki aktivno
sodeluje pri ustvarjanju spola (Gill, 2007: 12).
Analize trenutne medijske krajine v navezavi na spol se osredotočajo
na njeno postfeministično naravnanost. Širše družbene spremembe, ki so
posledica feminističnih prizadevanj prejšnjih generacij aktivistk, so omo-
gočile ženskam dostop do določenih struktur moči v družbi. To je na eni
strani spodbudilo pojav medijskega diskurza, ki ženske in dekleta naslavlja
138
