Page 135 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2019. Digitalna knjižnica, Dissertationes 37
P. 135
vloga medijev pri konstruiranju družbene realnosti: diskurzi o spolu v edukaciji
ne strinjajo s tezo o tolikšni pasivizaciji občinstva (Hall, 1992; Katz et al.,
2012), a vendar ne gre zanikati medijske (sugestivne) moči pri reprezentaci-
jah družbeno zaželenega in nezaželenega (Carter in Steiner, 2003: 1).
Medijev tako ne gre razumeti kot zgolj objektivnih poročevalcev o do-
godkih in prenašalcev novic. Bistveni so namreč njihov globalni vpliv ter
socializacijska funkcija in vloga v kulturni reprodukciji, diskurzivnih pra-
ksah ter ustvarjanju javnega mnenja. Kljub ekonomskim in digitalno spod-
bujenim spremembam v medijskih praksah, so novice (v svojih preteklih
ali sedanjih različicah) še vedno pomembne v razpravah v politiki in med
odločevalci_kami, pa tudi med ljudmi v vsakdanjem življenju.
Če je družba konstrukcija realnosti, ki si jo posamezniki_ce inter-
pretirajo na podlagi lastnih izkušenj in zaznav (glej Berger in Luckmann,
1988), je pomembno poudariti tudi, da ljudje ne posedujejo le sebi lastnega,
»svojega« znanja, pač pa je le-to družbeno distribuirano, objektivizirano in
institucionalno preverjeno znanje (Poler, 1989). Gradivo za konstruiranje
družbene realnosti med drugim zagotavljajo tudi mediji, s selektivno re-
produkcijo določenih pomenov in posredovanjem konstruirane interpre-
tacije, ki jo lahko občinstvo sprejme ali zavrne (Grobelšek, 2014). Van Dijk
(1995) pravi, da je moč medijev prav v potencialu, da vplivajo na reprezen-
tacije občinstva. Iz tega vidika je ključno, da smo pozorni na njihovo vlogo
pri konstruiranju družbene realnosti, reproduciranju pomenov in posre-
dovanju interpretacij. Mediji namreč niso nevtralni akterji, ki bi dogodke
opisovali pasivno, pač pa aktivno sodelujejo pri njihovi konstrukciji (Erja-
vec in Poler Kovačič, 2007: 26). Tudi zato so ključni akterji v procesu pri-
dobivanja in ustvarjanja javnega konsenza, saj nikoli niso zgolj ogledalo, ki
odseva realnost, pač pa »konstruirajo hegemonske definicije tega, kar naj
bi razumeli kot realnost« (Carter in Steiner, 2003: 2). Te opredelitve se jav-
nosti kažejo kot neizogibne, resnične in zdravorazumske (ibid.). Povedano
nekoliko drugače, medijske reprezentacije konstruirajo določeno različico
stvarnosti, ki ni stvarnost sama po sebi, saj je odvisna od različnih dejavni-
kov, ki so del medijskega diskurza (Fairclough, 2010).
Funkcije medijev
S preučevanjem različnih funkcij medijev so se ukvarjali funkcionalisti,
ki se strinjajo, da imajo mediji socializacijsko moč (Fourie, 2001). Prvi iz-
med njih, ki je opozoril na razliko med latentnimi (nenamernimi) in mani-
festnimi (namernimi) funkcijami, je bil Merton (1993), ki je izpostavil tudi
pomembno dejstvo, da niso vse funkcije enako funkcionalne za vse druž-
135
ne strinjajo s tezo o tolikšni pasivizaciji občinstva (Hall, 1992; Katz et al.,
2012), a vendar ne gre zanikati medijske (sugestivne) moči pri reprezentaci-
jah družbeno zaželenega in nezaželenega (Carter in Steiner, 2003: 1).
Medijev tako ne gre razumeti kot zgolj objektivnih poročevalcev o do-
godkih in prenašalcev novic. Bistveni so namreč njihov globalni vpliv ter
socializacijska funkcija in vloga v kulturni reprodukciji, diskurzivnih pra-
ksah ter ustvarjanju javnega mnenja. Kljub ekonomskim in digitalno spod-
bujenim spremembam v medijskih praksah, so novice (v svojih preteklih
ali sedanjih različicah) še vedno pomembne v razpravah v politiki in med
odločevalci_kami, pa tudi med ljudmi v vsakdanjem življenju.
Če je družba konstrukcija realnosti, ki si jo posamezniki_ce inter-
pretirajo na podlagi lastnih izkušenj in zaznav (glej Berger in Luckmann,
1988), je pomembno poudariti tudi, da ljudje ne posedujejo le sebi lastnega,
»svojega« znanja, pač pa je le-to družbeno distribuirano, objektivizirano in
institucionalno preverjeno znanje (Poler, 1989). Gradivo za konstruiranje
družbene realnosti med drugim zagotavljajo tudi mediji, s selektivno re-
produkcijo določenih pomenov in posredovanjem konstruirane interpre-
tacije, ki jo lahko občinstvo sprejme ali zavrne (Grobelšek, 2014). Van Dijk
(1995) pravi, da je moč medijev prav v potencialu, da vplivajo na reprezen-
tacije občinstva. Iz tega vidika je ključno, da smo pozorni na njihovo vlogo
pri konstruiranju družbene realnosti, reproduciranju pomenov in posre-
dovanju interpretacij. Mediji namreč niso nevtralni akterji, ki bi dogodke
opisovali pasivno, pač pa aktivno sodelujejo pri njihovi konstrukciji (Erja-
vec in Poler Kovačič, 2007: 26). Tudi zato so ključni akterji v procesu pri-
dobivanja in ustvarjanja javnega konsenza, saj nikoli niso zgolj ogledalo, ki
odseva realnost, pač pa »konstruirajo hegemonske definicije tega, kar naj
bi razumeli kot realnost« (Carter in Steiner, 2003: 2). Te opredelitve se jav-
nosti kažejo kot neizogibne, resnične in zdravorazumske (ibid.). Povedano
nekoliko drugače, medijske reprezentacije konstruirajo določeno različico
stvarnosti, ki ni stvarnost sama po sebi, saj je odvisna od različnih dejavni-
kov, ki so del medijskega diskurza (Fairclough, 2010).
Funkcije medijev
S preučevanjem različnih funkcij medijev so se ukvarjali funkcionalisti,
ki se strinjajo, da imajo mediji socializacijsko moč (Fourie, 2001). Prvi iz-
med njih, ki je opozoril na razliko med latentnimi (nenamernimi) in mani-
festnimi (namernimi) funkcijami, je bil Merton (1993), ki je izpostavil tudi
pomembno dejstvo, da niso vse funkcije enako funkcionalne za vse druž-
135
