Page 137 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2019. Digitalna knjižnica, Dissertationes 37
P. 137
vloga medijev pri konstruiranju družbene realnosti: diskurzi o spolu v edukaciji
pomembno socializacijsko sredstvo (Grobelšek, 2014). Prav tako je ključno
prepoznati vlogo medijev pri posredovanju in oblikovanju diskurza. Novi-
narski diskurz je v današnjem svetu namreč eden od ključnih diskurzov,1
v katerem potekajo boji konstrukcije družbenih skupin in odnosov moči
(Carter in Steiner, 2003; Erjavec in Poler Kovačič, 2007). Je pa tudi sam pod
vplivom različnih družbenih dejavnikov, političnih in ekonomskih priti-
skov, organizacijskih omejitev ter zmožnosti tehnologije (McNair, 1998, v
Grobelšek, 2014: 86). Kot meni Fairclough (1989), so medijske reprezentaci-
je pogosto v skladu z idejami obstoječih nosilcev moči, mediji namreč so-
delujejo pri reproduciranju že obstoječih ideologij simbolnih elit, ki imajo
največji nadzor nad javnim diskurzom (Van Dijk, 2015). Medijski diskurz
ustvarja podobe določenih družbenih skupin, kar lahko ima oprijemljiv
učinek na širše družbeno razumevanje teh skupin, pa tudi na njihove de-
janske izkušnje. V tem se kaže moč večinskih medijev, ki lahko neenako-
merno razporejajo pozornost določenim podobam, dogodkom, družbenim
skupinam, pri čemer nekatere izmed njih ostajajo izključene in nevidne, s
tem pa za splošno javnost tuje in ogrožajoče (Grobelšek, 2014).
Spol in mediji
V nadaljevanju bomo prikazali vlogo medijev pri reproduciranju domi-
nantnih idej o spolu, pri čemer nas bo zanimalo predvsem kako mediji
ustvarjajo ospoljene pomene in simbole. Leta 1978 je Gaye Tuchman obja-
vila esej z naslovom »The symbolic annihilation of women by the mass me-
dia«, v katerem ugotavlja, da simbolne reprezentacije žensk niso v soraz-
merju z dejanskimi življenji žensk, stereotipni prikazi žensk v medijih pa
negativno vplivajo na njihova življenja in omejujejo njihova pričakovanja,
možnosti ter priložnosti (Carter, 2012). Mediji občinstvu posredujejo infor-
macije o družbeno najbolj in najmanj cenjenih ter zaželenih vlogah in na-
činih obnašanja, pri čemer odsevajo dominantne vrednote. Z gledanjem
televizije se otroci in mladostniki naučijo tradicionalnih spolnih vlog (Tu-
chman, 1978, v Carter, 2012: 377), mediji torej prispevajo k socializaciji v spe-
cifične spolne vloge, ki temeljijo na biološkem spolu. Prav zato lahko mo-
škost in ženskost razumemo kot »skupek družbenih pričakovanj, ustvarjen
in ohranjen v patriarhalni družbi« (Craig, 1992, v Carter, 2012: 370).
1 Van Dijk (2015: 477–478) med ključne diskurze sodobnih družb uvršča še politič-
nega ter profesionalnega oz. institucionalnega, v katerega umesti sodni, birokrat-
ski, medicinski, izobraževalni, znanstveni/akademski in korporativni/organizacij-
ski diskurz.
137
pomembno socializacijsko sredstvo (Grobelšek, 2014). Prav tako je ključno
prepoznati vlogo medijev pri posredovanju in oblikovanju diskurza. Novi-
narski diskurz je v današnjem svetu namreč eden od ključnih diskurzov,1
v katerem potekajo boji konstrukcije družbenih skupin in odnosov moči
(Carter in Steiner, 2003; Erjavec in Poler Kovačič, 2007). Je pa tudi sam pod
vplivom različnih družbenih dejavnikov, političnih in ekonomskih priti-
skov, organizacijskih omejitev ter zmožnosti tehnologije (McNair, 1998, v
Grobelšek, 2014: 86). Kot meni Fairclough (1989), so medijske reprezentaci-
je pogosto v skladu z idejami obstoječih nosilcev moči, mediji namreč so-
delujejo pri reproduciranju že obstoječih ideologij simbolnih elit, ki imajo
največji nadzor nad javnim diskurzom (Van Dijk, 2015). Medijski diskurz
ustvarja podobe določenih družbenih skupin, kar lahko ima oprijemljiv
učinek na širše družbeno razumevanje teh skupin, pa tudi na njihove de-
janske izkušnje. V tem se kaže moč večinskih medijev, ki lahko neenako-
merno razporejajo pozornost določenim podobam, dogodkom, družbenim
skupinam, pri čemer nekatere izmed njih ostajajo izključene in nevidne, s
tem pa za splošno javnost tuje in ogrožajoče (Grobelšek, 2014).
Spol in mediji
V nadaljevanju bomo prikazali vlogo medijev pri reproduciranju domi-
nantnih idej o spolu, pri čemer nas bo zanimalo predvsem kako mediji
ustvarjajo ospoljene pomene in simbole. Leta 1978 je Gaye Tuchman obja-
vila esej z naslovom »The symbolic annihilation of women by the mass me-
dia«, v katerem ugotavlja, da simbolne reprezentacije žensk niso v soraz-
merju z dejanskimi življenji žensk, stereotipni prikazi žensk v medijih pa
negativno vplivajo na njihova življenja in omejujejo njihova pričakovanja,
možnosti ter priložnosti (Carter, 2012). Mediji občinstvu posredujejo infor-
macije o družbeno najbolj in najmanj cenjenih ter zaželenih vlogah in na-
činih obnašanja, pri čemer odsevajo dominantne vrednote. Z gledanjem
televizije se otroci in mladostniki naučijo tradicionalnih spolnih vlog (Tu-
chman, 1978, v Carter, 2012: 377), mediji torej prispevajo k socializaciji v spe-
cifične spolne vloge, ki temeljijo na biološkem spolu. Prav zato lahko mo-
škost in ženskost razumemo kot »skupek družbenih pričakovanj, ustvarjen
in ohranjen v patriarhalni družbi« (Craig, 1992, v Carter, 2012: 370).
1 Van Dijk (2015: 477–478) med ključne diskurze sodobnih družb uvršča še politič-
nega ter profesionalnega oz. institucionalnega, v katerega umesti sodni, birokrat-
ski, medicinski, izobraževalni, znanstveni/akademski in korporativni/organizacij-
ski diskurz.
137
