Page 142 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2019. Digitalna knjižnica, Dissertationes 37
P. 142
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju
Te predpostavke so, v najrazličnejših kombinacijah, najpogosteje pri-
sotne v samem jedru medijskih diskurzov o spolu v izobraževanju. Titus
(2004) prikaže, kako se – tudi z njihovo pomočjo – diskurzivno ustvarja
moralna panika okoli slabših dosežkov učencev in kako ti diskurzi prila-
gajajo in si prisvajajo retorične okvirje politik spolne enakosti, ki jim prav-
zaprav nasprotujejo. Ta proces retorične prenove pa služi legitimaciji spe-
cifičnih ciljev posameznih skupin. Po Titus (ibid.) obstaja nekaj ključnih
diskurzivnih okvirjev, s pomočjo katerih poteka retorično zamejevanje di-
skurza o slabših dosežkih fantov. Prvi je okvir spolne diskriminacije. Gre
za predpostavko, da je feminizem dosegel in presegel vse zastavljene cilje,
neenakost deklet pa se je prevesila v neenakost fantov, zato se moramo zdaj
posvetiti njihovim težavam. V tem okviru se diskurzivno ustvarja korela-
cija med uspehom deklet in neuspehom fantov, iz nje pa sledi binarna deli-
tev na uboge fante in dekleta zmagovalke. Tudi Epstein et al. (1998: 6), kot
enega izmed treh dominantnih diskurzov, ki zaznamujejo javne razprave o
spolu v izobraževanju, izpostavljajo diskurz o ubogih fantih (»poor boys«),
za katerega je značilen pomilovalen ton, ki fante predstavlja kot žrtve, po-
ražence v bitki z dekleti. Eate et al. (2017) so preučile popularne diskurze v
avstralskih medijih in prav tako ugotavljajo, da se ideje o spolnih razlikah
krepijo skozi medijska poročila o pozabljenih fantih in favoriziranih de-
kletih.
Naslednji diskurzivni okvir, ki ga izpostavi Titus (2004), je vzajemni
okvir težavnih fantov in fantov v težavah, ki sledi predpostavki, da so fantje
v težavah, izgubljeni, zanemarjeni, njihova agresivnejša in bolj impulzivna
narava pa je v šolah postala patološki problem. Pri tem gre za viktimizaci-
jo fantov v okviru kritike feminiziranega šolskega sistema, ki ni prilagojen
specifičnim potrebam t. i. »moške narave«. Tudi Eate et al. (2017) zaznava-
jo prisotnost medijskih diskurzov, ki za slabše dosežke fantov krivijo femi-
nistične reforme v izobraževalnem sistemu. S tem je povezan tudi diskur-
zivni okvir »feministk kot ljudskih hudičevk«, ki za vse težave, s katerimi
se soočajo fantje v izobraževanju, krivi ženske oziroma feministke (Titus,
2004).
Drugi izmed treh dominantnih diskurzov po Epstein et al. (1998), di-
skurz o neuspešnih šolah in neuspešnih fantih (»failing schools failing
boys«), za neravnovesje na področju izobraževanja, ki se nagiba v prid de-
kletom, krivi šolski sistem. Izpostavlja namreč, da je šolski sistem s svoji-
mi načini delovanja in pedagoškimi praksami, neprilagojenimi genetskim
sposobnostim in možganskim kapacitetam moških, na cedilu pustil fan-
142
Te predpostavke so, v najrazličnejših kombinacijah, najpogosteje pri-
sotne v samem jedru medijskih diskurzov o spolu v izobraževanju. Titus
(2004) prikaže, kako se – tudi z njihovo pomočjo – diskurzivno ustvarja
moralna panika okoli slabših dosežkov učencev in kako ti diskurzi prila-
gajajo in si prisvajajo retorične okvirje politik spolne enakosti, ki jim prav-
zaprav nasprotujejo. Ta proces retorične prenove pa služi legitimaciji spe-
cifičnih ciljev posameznih skupin. Po Titus (ibid.) obstaja nekaj ključnih
diskurzivnih okvirjev, s pomočjo katerih poteka retorično zamejevanje di-
skurza o slabših dosežkih fantov. Prvi je okvir spolne diskriminacije. Gre
za predpostavko, da je feminizem dosegel in presegel vse zastavljene cilje,
neenakost deklet pa se je prevesila v neenakost fantov, zato se moramo zdaj
posvetiti njihovim težavam. V tem okviru se diskurzivno ustvarja korela-
cija med uspehom deklet in neuspehom fantov, iz nje pa sledi binarna deli-
tev na uboge fante in dekleta zmagovalke. Tudi Epstein et al. (1998: 6), kot
enega izmed treh dominantnih diskurzov, ki zaznamujejo javne razprave o
spolu v izobraževanju, izpostavljajo diskurz o ubogih fantih (»poor boys«),
za katerega je značilen pomilovalen ton, ki fante predstavlja kot žrtve, po-
ražence v bitki z dekleti. Eate et al. (2017) so preučile popularne diskurze v
avstralskih medijih in prav tako ugotavljajo, da se ideje o spolnih razlikah
krepijo skozi medijska poročila o pozabljenih fantih in favoriziranih de-
kletih.
Naslednji diskurzivni okvir, ki ga izpostavi Titus (2004), je vzajemni
okvir težavnih fantov in fantov v težavah, ki sledi predpostavki, da so fantje
v težavah, izgubljeni, zanemarjeni, njihova agresivnejša in bolj impulzivna
narava pa je v šolah postala patološki problem. Pri tem gre za viktimizaci-
jo fantov v okviru kritike feminiziranega šolskega sistema, ki ni prilagojen
specifičnim potrebam t. i. »moške narave«. Tudi Eate et al. (2017) zaznava-
jo prisotnost medijskih diskurzov, ki za slabše dosežke fantov krivijo femi-
nistične reforme v izobraževalnem sistemu. S tem je povezan tudi diskur-
zivni okvir »feministk kot ljudskih hudičevk«, ki za vse težave, s katerimi
se soočajo fantje v izobraževanju, krivi ženske oziroma feministke (Titus,
2004).
Drugi izmed treh dominantnih diskurzov po Epstein et al. (1998), di-
skurz o neuspešnih šolah in neuspešnih fantih (»failing schools failing
boys«), za neravnovesje na področju izobraževanja, ki se nagiba v prid de-
kletom, krivi šolski sistem. Izpostavlja namreč, da je šolski sistem s svoji-
mi načini delovanja in pedagoškimi praksami, neprilagojenimi genetskim
sposobnostim in možganskim kapacitetam moških, na cedilu pustil fan-
142
