Page 143 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2019. Digitalna knjižnica, Dissertationes 37
P. 143
vloga medijev pri konstruiranju družbene realnosti: diskurzi o spolu v edukaciji
te.2 Titus (2004) v tem smislu govori tudi o fantom prijaznem okviru, ozi-
roma okviru, ki poziva nazaj k osnovam. Ker bi naj bile za neuspeh fantov
krive progresivne spremembe v metodah učenja in vsebinske reforme uč-
nih načrtov, se v tem okviru poziva k vrnitvi tradicionalnih metod učenja,
ki bi naj bile bližje fantom. Tudi Eate et al. (2017) so zaznale prisotnost dis-
kurzov o fantih, kot skupini, ki potrebuje posebne metode in pristope k po-
učevanju.
Pri okviru biološke usode gre za biološki esencializem, ki temelji na
(kvazi)znanstvenih tezah o vplivu bioloških razlik po spolu in ideji, da so
fantje po naravi drugačni deklet, kar vpliva na njihove izobraževalne do-
sežke (Titus, 2004). Eate et al. (2017) kot enega izmed ključnih medijskih
diskurzov izpostavljajo prav biološki determinizem. Raziskovanje biološko
pogojenih spolnih razlik je v znanstvenih krogih prisotno že od nekdaj, še
bolj priljubljeno pa to področje postaja skozi medijsko poročanje, ki se že
od nekdaj zanima za omenjeno tematiko in o njej poroča širši javnosti (Ti-
tus, 2004: 153).3 Razlike v izobraževalnih dosežkih se pojasnjuje skozi raz-
like v anatomiji moških in ženskih možganov in razlike v načinu uporabe
možganov po spolu (ibid.: 153–154), z delitvijo na bolj in manj sposobne pa
se opravičujejo družbene neenakosti in marginalizacija (Tašner in Mencin
Čeplak, 2011). Sem sodi tudi zadnji izmed treh dominantnih diskurzov po
Epstein et al. (1998), t. i. diskurz »fantje bodo fantje« (»boys will be boys«),
ki pravi, da fantje niso sami krivi, da so psihološko in fizično preprosto
drugačni od deklet (ibid.: 6–9).
Pri zadnjem diskurzivnem okvirju, o katerem govori Titus (2004),
okvirju znanstvene avtoritete, gre za predstavljanje asimetričnih analiz
raziskovalnih rezultatov kot neomajnih dejstev v medijih. Ta okvir temelji
na predpostavki, da na eni strani obstajajo resnična in objektivna, tj. znan-
stvena dejstva, na drugi strani pa feministična pristranskost. Tako mediji
denimo navajajo sporne ugotovitve izjemno redkih avtoric iz znanstvenih
vrst,4 ki problematizirajo feminizacijo šolstva, katere posledica bi naj bila
2 Podobno argumentacijo je bilo moč zaslediti tudi v slovenskem medijskem prosto-
ru, jer je ravnatelj Osnovne šole Josipa Vandota v Kranjski Gori, mag. Milan Rogelj,
razpravljal o neprilagojenosti šolskega programa fantom, ki sledijo drugačnemu ra-
zvoju od deklet (Rogelj, 2019).
3 Ko se medijski diskurzi lotevajo biologije, lahko pride na vrsto tudi rasni okvir, pri
katerem gre za institucionalizacijo rasizma skozi perpetuiranje enodimenzionalnih
stereotipnih podob o etničnih manjšinah z domnevno najslabšimi izobraževalnimi
dosežki in najvišjo stopnjo kriminalnih dejanj (Titus, 2004).
4 Tu imamo v mislih predvsem avtorici Hoff Summers, v manjši meri pa tudi Kleinfe-
ld, ki izhajata iz anti-feministične perspektive. Ta vidi edukacijske reforme zadnjih
143
te.2 Titus (2004) v tem smislu govori tudi o fantom prijaznem okviru, ozi-
roma okviru, ki poziva nazaj k osnovam. Ker bi naj bile za neuspeh fantov
krive progresivne spremembe v metodah učenja in vsebinske reforme uč-
nih načrtov, se v tem okviru poziva k vrnitvi tradicionalnih metod učenja,
ki bi naj bile bližje fantom. Tudi Eate et al. (2017) so zaznale prisotnost dis-
kurzov o fantih, kot skupini, ki potrebuje posebne metode in pristope k po-
učevanju.
Pri okviru biološke usode gre za biološki esencializem, ki temelji na
(kvazi)znanstvenih tezah o vplivu bioloških razlik po spolu in ideji, da so
fantje po naravi drugačni deklet, kar vpliva na njihove izobraževalne do-
sežke (Titus, 2004). Eate et al. (2017) kot enega izmed ključnih medijskih
diskurzov izpostavljajo prav biološki determinizem. Raziskovanje biološko
pogojenih spolnih razlik je v znanstvenih krogih prisotno že od nekdaj, še
bolj priljubljeno pa to področje postaja skozi medijsko poročanje, ki se že
od nekdaj zanima za omenjeno tematiko in o njej poroča širši javnosti (Ti-
tus, 2004: 153).3 Razlike v izobraževalnih dosežkih se pojasnjuje skozi raz-
like v anatomiji moških in ženskih možganov in razlike v načinu uporabe
možganov po spolu (ibid.: 153–154), z delitvijo na bolj in manj sposobne pa
se opravičujejo družbene neenakosti in marginalizacija (Tašner in Mencin
Čeplak, 2011). Sem sodi tudi zadnji izmed treh dominantnih diskurzov po
Epstein et al. (1998), t. i. diskurz »fantje bodo fantje« (»boys will be boys«),
ki pravi, da fantje niso sami krivi, da so psihološko in fizično preprosto
drugačni od deklet (ibid.: 6–9).
Pri zadnjem diskurzivnem okvirju, o katerem govori Titus (2004),
okvirju znanstvene avtoritete, gre za predstavljanje asimetričnih analiz
raziskovalnih rezultatov kot neomajnih dejstev v medijih. Ta okvir temelji
na predpostavki, da na eni strani obstajajo resnična in objektivna, tj. znan-
stvena dejstva, na drugi strani pa feministična pristranskost. Tako mediji
denimo navajajo sporne ugotovitve izjemno redkih avtoric iz znanstvenih
vrst,4 ki problematizirajo feminizacijo šolstva, katere posledica bi naj bila
2 Podobno argumentacijo je bilo moč zaslediti tudi v slovenskem medijskem prosto-
ru, jer je ravnatelj Osnovne šole Josipa Vandota v Kranjski Gori, mag. Milan Rogelj,
razpravljal o neprilagojenosti šolskega programa fantom, ki sledijo drugačnemu ra-
zvoju od deklet (Rogelj, 2019).
3 Ko se medijski diskurzi lotevajo biologije, lahko pride na vrsto tudi rasni okvir, pri
katerem gre za institucionalizacijo rasizma skozi perpetuiranje enodimenzionalnih
stereotipnih podob o etničnih manjšinah z domnevno najslabšimi izobraževalnimi
dosežki in najvišjo stopnjo kriminalnih dejanj (Titus, 2004).
4 Tu imamo v mislih predvsem avtorici Hoff Summers, v manjši meri pa tudi Kleinfe-
ld, ki izhajata iz anti-feministične perspektive. Ta vidi edukacijske reforme zadnjih
143
