Page 134 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2019. Digitalna knjižnica, Dissertationes 37
P. 134
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju
postavili njihovo moč pri podeljevanju ali odvzemanju glasu določenim
družbenim skupinam. Našteli bomo nekatere izmed njihovih ključnih
funkcij ter prikazali, kako lahko pomagajo pri oblikovanju vrednot, norm
in definiranju družbeno (ne)zaželenega, s tem pa (vsaj posredno) vpliva-
jo na družbeno konstrukcijo sveta. Nato se bomo posvetili obravnavi spo-
la v medijih ter vlogi medijev pri reproduciranju dominantnih idej o spo-
lu ter ospoljenih pomenov in simbolov. Pregledali bomo nekatere mejnike
na področju raziskovanja problematike spola v okviru medijskih študij ter
izpostavili bistvene lastnosti trenutne medijske krajine v navezavi na vpra-
šanja spola. V nadaljevanju nas bodo zanimale medijske vsebine, ki spol
obravnavajo v edukacijskem kontekstu, še posebej se bomo posvetili nači-
nom medijske legitimacije diskurzov, na podlagi katerih se družbeno kon-
struira moralna panika o neenakosti spolov v izobraževanju. Pregled stanja
na področju problematike spolov v izobraževanju bomo izvedli na podlagi
sinteze ugotovitev že opravljenih raziskav na to temo.
Mediji
Mediji poročajo, posredujejo in interpretirajo novice o dogajanju v družbi
in tako predstavljajo enega izmed temeljnih virov razumevanja sveta. Spli-
chal (1984, v Poler, 1989) pravi, da objektivnost sporočil v množičnem ko-
municiranju pomeni tiho večinsko soglasje občinstva o smiselnosti določ-
nega načina redukcije kompleksnosti, o katerem odločajo tisti, ki imajo v
rokah »mehanizme« redukcije kompleksnosti. To počnejo s pomočjo selek-
cije sporočil in dogodkov, pri tem pa niso zgolj reduktivno objektivni, kot
opozarja Poler (1989), pač pa usmerjajo predstave in temu ustrezna deja-
nja ljudi. Ti selekcijski mehanizmi ne delujejo le pri izražanju mnenj, am-
pak tudi ko gre za preslikavo dogodkov iz materialnega sveta. Prav zato,
ker mediji sodelujejo pri ustvarjanju dogodkov in pomenov, so ena izmed
ključnih družbenih institucij (Milosavljevič, 2004), ki ima moč, da odlo-
ča, katere probleme izpostaviti javnosti, na kakšen način ter kdo in pod
kakšnimi pogoji lahko sodeluje pri predstavitvi problema (Vreg, 2000: 43).
Ni pomembno zgolj na kak način mediji posredujejo novice, pač pa
tudi to, kako jih občinstvo sprejema, na kar je opozarjal že McLuhan (1964)
v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Vreg (2000: 43) meni, da mediji prav-
zaprav narekujejo javnosti, kaj naj si misli o določeni problematiki in kako
naj si jo razlaga, s tem pa v precejšnjem obsegu zmanjšujejo sposobnost
presoje državljanov_k in posledično pomagajo ohranjati legitimnost poli-
tičnega, ekonomskega in socialnega sistema. Nekateri drugi avtorji se sicer
134
postavili njihovo moč pri podeljevanju ali odvzemanju glasu določenim
družbenim skupinam. Našteli bomo nekatere izmed njihovih ključnih
funkcij ter prikazali, kako lahko pomagajo pri oblikovanju vrednot, norm
in definiranju družbeno (ne)zaželenega, s tem pa (vsaj posredno) vpliva-
jo na družbeno konstrukcijo sveta. Nato se bomo posvetili obravnavi spo-
la v medijih ter vlogi medijev pri reproduciranju dominantnih idej o spo-
lu ter ospoljenih pomenov in simbolov. Pregledali bomo nekatere mejnike
na področju raziskovanja problematike spola v okviru medijskih študij ter
izpostavili bistvene lastnosti trenutne medijske krajine v navezavi na vpra-
šanja spola. V nadaljevanju nas bodo zanimale medijske vsebine, ki spol
obravnavajo v edukacijskem kontekstu, še posebej se bomo posvetili nači-
nom medijske legitimacije diskurzov, na podlagi katerih se družbeno kon-
struira moralna panika o neenakosti spolov v izobraževanju. Pregled stanja
na področju problematike spolov v izobraževanju bomo izvedli na podlagi
sinteze ugotovitev že opravljenih raziskav na to temo.
Mediji
Mediji poročajo, posredujejo in interpretirajo novice o dogajanju v družbi
in tako predstavljajo enega izmed temeljnih virov razumevanja sveta. Spli-
chal (1984, v Poler, 1989) pravi, da objektivnost sporočil v množičnem ko-
municiranju pomeni tiho večinsko soglasje občinstva o smiselnosti določ-
nega načina redukcije kompleksnosti, o katerem odločajo tisti, ki imajo v
rokah »mehanizme« redukcije kompleksnosti. To počnejo s pomočjo selek-
cije sporočil in dogodkov, pri tem pa niso zgolj reduktivno objektivni, kot
opozarja Poler (1989), pač pa usmerjajo predstave in temu ustrezna deja-
nja ljudi. Ti selekcijski mehanizmi ne delujejo le pri izražanju mnenj, am-
pak tudi ko gre za preslikavo dogodkov iz materialnega sveta. Prav zato,
ker mediji sodelujejo pri ustvarjanju dogodkov in pomenov, so ena izmed
ključnih družbenih institucij (Milosavljevič, 2004), ki ima moč, da odlo-
ča, katere probleme izpostaviti javnosti, na kakšen način ter kdo in pod
kakšnimi pogoji lahko sodeluje pri predstavitvi problema (Vreg, 2000: 43).
Ni pomembno zgolj na kak način mediji posredujejo novice, pač pa
tudi to, kako jih občinstvo sprejema, na kar je opozarjal že McLuhan (1964)
v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Vreg (2000: 43) meni, da mediji prav-
zaprav narekujejo javnosti, kaj naj si misli o določeni problematiki in kako
naj si jo razlaga, s tem pa v precejšnjem obsegu zmanjšujejo sposobnost
presoje državljanov_k in posledično pomagajo ohranjati legitimnost poli-
tičnega, ekonomskega in socialnega sistema. Nekateri drugi avtorji se sicer
134
