Page 133 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2019. Digitalna knjižnica, Dissertationes 37
P. 133
Vloga medijev pri konstruiranju družbene
realnosti: diskurzi o spolu v edukaciji
Ana Mladenović
V prispevku bomo obravnavali vlogo medijev pri reprodukciji diskurzov
o spolu v izobraževalnem kontekstu. Problematiko spola in (ne)enakosti
spolov v trenutni družbeni klimi zaznamuje prevladujoča postfeministična
drža, obeležena s popularnimi idejami o vsemogočnosti žensk in zaskrblje-
nostjo nad feministično dominacijo ter položajem moških. Takšne binarne
opozicije so prisotne tudi na izobraževalnem področju, morda najočitneje
pa se izražajo v obliki senzacionalističnih naslovov v medijih, ki izpostav-
ljajo probleme, s katerimi se soočajo fantje. V javno zavest se je tako tudi
– ali pa predvsem – s pomočjo medijev, vtkal enodimenzionalni diskurz o
pozabljenih in problematičnih učencih. Le-tega se poskuša legitimirati na
različne načine, ki se jim bomo posvetili v nadaljevanju. To je problema-
tično predvsem zato, ker izobraževanje v javnosti velja za eno izmed po-
membnejših področij, vseskozi pa se mu namenja tudi precejšnjo mero po-
litične in družbene pozornosti, saj je neločljivo povezano s trgom dela in
posledično z ekonomsko rastjo države. Zato je pomembno, da smo pozor-
ni na diskurze, ki jih ustvarjajo ali zgolj posredujejo mediji, kot ena izmed
ključnih institucij s socializacijskim potencialom in družbeno močjo.
V prispevku izhajamo iz Bergerjevega in Luckmannovega (1988) soci-
alnega konstruktivizma, v katerem družba predstavlja konstrukcijo real-
nosti, odprto za posamezne interpretacije, odvisne od vsakokratnih druž-
benih, kulturnih in ekonomskih okoliščin posameznikov_ic. Najprej bomo
utemeljili vlogo medijev pri ustvarjanju in posredovanju diskurzov ter iz-
133
realnosti: diskurzi o spolu v edukaciji
Ana Mladenović
V prispevku bomo obravnavali vlogo medijev pri reprodukciji diskurzov
o spolu v izobraževalnem kontekstu. Problematiko spola in (ne)enakosti
spolov v trenutni družbeni klimi zaznamuje prevladujoča postfeministična
drža, obeležena s popularnimi idejami o vsemogočnosti žensk in zaskrblje-
nostjo nad feministično dominacijo ter položajem moških. Takšne binarne
opozicije so prisotne tudi na izobraževalnem področju, morda najočitneje
pa se izražajo v obliki senzacionalističnih naslovov v medijih, ki izpostav-
ljajo probleme, s katerimi se soočajo fantje. V javno zavest se je tako tudi
– ali pa predvsem – s pomočjo medijev, vtkal enodimenzionalni diskurz o
pozabljenih in problematičnih učencih. Le-tega se poskuša legitimirati na
različne načine, ki se jim bomo posvetili v nadaljevanju. To je problema-
tično predvsem zato, ker izobraževanje v javnosti velja za eno izmed po-
membnejših področij, vseskozi pa se mu namenja tudi precejšnjo mero po-
litične in družbene pozornosti, saj je neločljivo povezano s trgom dela in
posledično z ekonomsko rastjo države. Zato je pomembno, da smo pozor-
ni na diskurze, ki jih ustvarjajo ali zgolj posredujejo mediji, kot ena izmed
ključnih institucij s socializacijskim potencialom in družbeno močjo.
V prispevku izhajamo iz Bergerjevega in Luckmannovega (1988) soci-
alnega konstruktivizma, v katerem družba predstavlja konstrukcijo real-
nosti, odprto za posamezne interpretacije, odvisne od vsakokratnih druž-
benih, kulturnih in ekonomskih okoliščin posameznikov_ic. Najprej bomo
utemeljili vlogo medijev pri ustvarjanju in posredovanju diskurzov ter iz-
133
