Page 84 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 84
prispevki k didaktiki filozofije/etike
drugega, ki jih opazi realizirane v dejanjih, nimamo pa jih tudi zase. Ta po-
tencialno tihi status vrednot, kadar se nahajajo pod površjem zavesti, pri-
speva k konfliktu vrednot, o katerem bomo govorili v nadaljevanju.
Shaver razlikuje tri tipe vrednot: estetske, instrumentalne in moral-
ne. Estetske se nanašajo na sodbe glede lepote in ugodja, instrumentalne
na odnos sredstvo-cilj, pa tudi na dosežke in procedure. Področje, ki ga
pokrivata prva dva tipa, ni enoznačno opredeljeno, saj povezava lepega in
ugodnega, zlasti pa učinkovitosti in procedure ni dobro pojasnjena, kar ni
naključje, saj Shaverja najbolj zanima tretji tip vrednot, moralne vredno-
te. Moralne vrednote so sicer povezane z etiko, vendar pri Shaverju v sebi
združujejo širok spekter vrednot. To raznolikost lahko najlaže zajamemo,
če jih opredelimo kot kontinuum med dvema skrajnostma. Na eni strani
kontinuuma so zgolj osebne preference, se pravi subjektivna vrednotenja,
ali je nekaj za subjekt pomembno ali ne, zato jih marsikateri teoretik ne bi
štel med moralne vrednote. Na drugi strani pa občečloveške oziroma te-
meljne vrednote. Shaver priznava, da njegova delitev vrednot ni vselej uspe-
šna, kritiki pa predvsem opozarjajo na nenavadno pojmovanje odnosa med
cilji in sredstvi, ki ni nujno poseben tip vrednot, temveč predvsem odnos
med vrednotami, ki ga lahko najdemo znotraj vseh tipov. Vendar Shaverja
najbolj zanima analiza odnosa med šolo in vrednotami, se pravi vprašanje,
katere vrednote so naloga šola in kakšna je ta naloga.
Ko se šola sreča z vrednotami, se torej ne sprašuje le, ali vse vredno-
te ali samo moralne, temveč tudi, katere moralne vrednote. Kajti niso vse
vrednote take, da bi se morala šola zanje posebej truditi, da jih prenese
učencem. Še več, analiza temeljnih moralnih vrednot lahko celo pokaže,
da iz njih sledi, da šola ravna v skladu z njimi samo, če jih ne poskuša vce-
piti učencem.
Pri razumevanju vloge šole na področju vrednot je bistven konflikt
med vrednotami. Naš vrednotni sistem je »inherentno nekonsistenten«,
pravi Shaver. Primer tega je uporaba iste vrednote v različnih okolišči-
nah: lahko cenimo odkritost, a kaj, če nas prijateljica vpraša, kako nam je
všeč njena nova obleka. V tem primeru, pravi Shaver, lahko prevlada dru-
ga vrednota. Vrednote imajo tako abstraktno in konkretno obliko. V splo-
šnem cenimo vse svoje vrednote, a v konkretnem si naše vrednote lahko
nasprotujejo, in takrat v ravnanju ena običajno prevlada. Vendar ne prevla-
da nasploh, temveč samo v tem tipu situacije ali pa sploh samo v tej situaciji.
Shaver tudi opozarja, da se vrednote zgodovinsko spreminjajo oziro-
ma potekajo premiki v njihovi »relativni pomembnosti« (Shaver, 1972: 7).
84
drugega, ki jih opazi realizirane v dejanjih, nimamo pa jih tudi zase. Ta po-
tencialno tihi status vrednot, kadar se nahajajo pod površjem zavesti, pri-
speva k konfliktu vrednot, o katerem bomo govorili v nadaljevanju.
Shaver razlikuje tri tipe vrednot: estetske, instrumentalne in moral-
ne. Estetske se nanašajo na sodbe glede lepote in ugodja, instrumentalne
na odnos sredstvo-cilj, pa tudi na dosežke in procedure. Področje, ki ga
pokrivata prva dva tipa, ni enoznačno opredeljeno, saj povezava lepega in
ugodnega, zlasti pa učinkovitosti in procedure ni dobro pojasnjena, kar ni
naključje, saj Shaverja najbolj zanima tretji tip vrednot, moralne vredno-
te. Moralne vrednote so sicer povezane z etiko, vendar pri Shaverju v sebi
združujejo širok spekter vrednot. To raznolikost lahko najlaže zajamemo,
če jih opredelimo kot kontinuum med dvema skrajnostma. Na eni strani
kontinuuma so zgolj osebne preference, se pravi subjektivna vrednotenja,
ali je nekaj za subjekt pomembno ali ne, zato jih marsikateri teoretik ne bi
štel med moralne vrednote. Na drugi strani pa občečloveške oziroma te-
meljne vrednote. Shaver priznava, da njegova delitev vrednot ni vselej uspe-
šna, kritiki pa predvsem opozarjajo na nenavadno pojmovanje odnosa med
cilji in sredstvi, ki ni nujno poseben tip vrednot, temveč predvsem odnos
med vrednotami, ki ga lahko najdemo znotraj vseh tipov. Vendar Shaverja
najbolj zanima analiza odnosa med šolo in vrednotami, se pravi vprašanje,
katere vrednote so naloga šola in kakšna je ta naloga.
Ko se šola sreča z vrednotami, se torej ne sprašuje le, ali vse vredno-
te ali samo moralne, temveč tudi, katere moralne vrednote. Kajti niso vse
vrednote take, da bi se morala šola zanje posebej truditi, da jih prenese
učencem. Še več, analiza temeljnih moralnih vrednot lahko celo pokaže,
da iz njih sledi, da šola ravna v skladu z njimi samo, če jih ne poskuša vce-
piti učencem.
Pri razumevanju vloge šole na področju vrednot je bistven konflikt
med vrednotami. Naš vrednotni sistem je »inherentno nekonsistenten«,
pravi Shaver. Primer tega je uporaba iste vrednote v različnih okolišči-
nah: lahko cenimo odkritost, a kaj, če nas prijateljica vpraša, kako nam je
všeč njena nova obleka. V tem primeru, pravi Shaver, lahko prevlada dru-
ga vrednota. Vrednote imajo tako abstraktno in konkretno obliko. V splo-
šnem cenimo vse svoje vrednote, a v konkretnem si naše vrednote lahko
nasprotujejo, in takrat v ravnanju ena običajno prevlada. Vendar ne prevla-
da nasploh, temveč samo v tem tipu situacije ali pa sploh samo v tej situaciji.
Shaver tudi opozarja, da se vrednote zgodovinsko spreminjajo oziro-
ma potekajo premiki v njihovi »relativni pomembnosti« (Shaver, 1972: 7).
84
