Page 80 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 80
prispevki k didaktiki filozofije/etike
ljudi vse bolj določajo »zunanja pravila tehnične in pravne vrste« in vse
manj »moralna socializacija v zasebnem družinskem življenju« (Wilson,
1985: 323). Zdi se torej, tako stališče Wilsona povzema Boudon, da je »toliko
sistemov vrednot, kot je javnih sistemov (svet podjetij, politike, pravosodja,
šole, itd., ki vzpostavljajo neke vrste državic, vsaka s svojim sistemom pra-
vil), in da lahko vsak posameznik v zasebnosti ad libitum izbere svoj sis-
tem vrednot.« (Boudon, 2003: 12) Ob tem Boudon opozori na ameriško gi-
banje »razjasnjevanja vrednot«, ki se je zavzemalo za prepoved poučevanje
vrednot v šoli, saj naj bi bila izbira vrednot zasebna zadeva. Boudon nave-
dene teorije navaja, da bi jim nasprotoval in z analizo empiričnih raziskav o
vrednotah pokazal, da se moralne vrednote ljudi v sodobnosti niso spreme-
nile. Vendar empirične spremembe v vrednotah pri obravnavanih avtorjih
niso v ospredju. Zanima jih predvsem nov status moralne vzgoje, glede tega
pa imajo v strokovni literaturi precejšnjo podporo.
Spremembe statusa moralne vzgoje
Avtorja poglavja o moralni vzgoji v Blackwellovem vodiču k filozofiji vzgo-
je poudarjata, da je zgodovina moralne vzgoje povezana z etiko vrlin. Od
Aristotela do Biblije se je moralno vzgojo tako razumelo kot vzgojo značaja,
ki se prakticira doma in v religioznih institucijah. Razlog za to je v naravi
takratne družbe: »V razmeroma stabilnih, homogenih skupnostih oziroma
v tistih z dobro opredeljeno družbeno in poklicno hierarhijo ni bilo tež-
ko identificirati vrline, ki jih je bilo treba privzgojiti.« (Noddings in Slote,
2003: 350) V ZDA naj bi vzgoja značaja začela postajati manj pomembna za-
radi študij, ki so kazale, da taka oblika moralne vzgoje ni več učinkovita,
glavni razlog za to pa naj bi bila raznolikost ameriške družbe:
»Obstajajo težave s tem, čigave vrednote in čigave tradicije bi
morale oblikovati temelj javne moralne vzgoje, in ti problemi so
spodbudili nastanek drugih modelov, vključno s kohlbergovskim
modelom moralne rasti, z njegovim poudarjanjem splošnih vzor-
cev kognitivnega oziroma racionalnega razvoja in njegove neod-
visnosti od opiranje na vrednote partikularne skupnosti.« (Ibid.)
Ko Kohlberg vpeljuje svojo teorijo moralnega razvoja, povzemata av-
torja, in z njo povezano teorijo moralne vzgoje, zavrne »kulturno transmi-
sijo« prav zato, ker v družbi ni konsenza o vrednotah. Dodati je treba, da je
najvišja stopnja moralnega razvoja posameznika, kot ga razume Kohlberg,
stopnja avtonomne morale, ko zmore posameznik samostojno presojati o
80
ljudi vse bolj določajo »zunanja pravila tehnične in pravne vrste« in vse
manj »moralna socializacija v zasebnem družinskem življenju« (Wilson,
1985: 323). Zdi se torej, tako stališče Wilsona povzema Boudon, da je »toliko
sistemov vrednot, kot je javnih sistemov (svet podjetij, politike, pravosodja,
šole, itd., ki vzpostavljajo neke vrste državic, vsaka s svojim sistemom pra-
vil), in da lahko vsak posameznik v zasebnosti ad libitum izbere svoj sis-
tem vrednot.« (Boudon, 2003: 12) Ob tem Boudon opozori na ameriško gi-
banje »razjasnjevanja vrednot«, ki se je zavzemalo za prepoved poučevanje
vrednot v šoli, saj naj bi bila izbira vrednot zasebna zadeva. Boudon nave-
dene teorije navaja, da bi jim nasprotoval in z analizo empiričnih raziskav o
vrednotah pokazal, da se moralne vrednote ljudi v sodobnosti niso spreme-
nile. Vendar empirične spremembe v vrednotah pri obravnavanih avtorjih
niso v ospredju. Zanima jih predvsem nov status moralne vzgoje, glede tega
pa imajo v strokovni literaturi precejšnjo podporo.
Spremembe statusa moralne vzgoje
Avtorja poglavja o moralni vzgoji v Blackwellovem vodiču k filozofiji vzgo-
je poudarjata, da je zgodovina moralne vzgoje povezana z etiko vrlin. Od
Aristotela do Biblije se je moralno vzgojo tako razumelo kot vzgojo značaja,
ki se prakticira doma in v religioznih institucijah. Razlog za to je v naravi
takratne družbe: »V razmeroma stabilnih, homogenih skupnostih oziroma
v tistih z dobro opredeljeno družbeno in poklicno hierarhijo ni bilo tež-
ko identificirati vrline, ki jih je bilo treba privzgojiti.« (Noddings in Slote,
2003: 350) V ZDA naj bi vzgoja značaja začela postajati manj pomembna za-
radi študij, ki so kazale, da taka oblika moralne vzgoje ni več učinkovita,
glavni razlog za to pa naj bi bila raznolikost ameriške družbe:
»Obstajajo težave s tem, čigave vrednote in čigave tradicije bi
morale oblikovati temelj javne moralne vzgoje, in ti problemi so
spodbudili nastanek drugih modelov, vključno s kohlbergovskim
modelom moralne rasti, z njegovim poudarjanjem splošnih vzor-
cev kognitivnega oziroma racionalnega razvoja in njegove neod-
visnosti od opiranje na vrednote partikularne skupnosti.« (Ibid.)
Ko Kohlberg vpeljuje svojo teorijo moralnega razvoja, povzemata av-
torja, in z njo povezano teorijo moralne vzgoje, zavrne »kulturno transmi-
sijo« prav zato, ker v družbi ni konsenza o vrednotah. Dodati je treba, da je
najvišja stopnja moralnega razvoja posameznika, kot ga razume Kohlberg,
stopnja avtonomne morale, ko zmore posameznik samostojno presojati o
80
