Page 82 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 82
prispevki k didaktiki filozofije/etike
naloga skupne šole je torej prenašati vednost in spretnosti, na
drugem mestu pa poučevanje učencev o političnih institucijah in
poglavitnih pravilih demokratičnega delovanja.« (Ibid.: 399)
Vendar pa avtor dodaja, da temu pogledu v francoskem prostoru na-
sprotuje republikanski pogled, ki v nasprotju z liberalnim spet posku-
ša afirmira »socializacijsko-moralizatorske« cilje šole in poudarjati njene
etične odgovornosti. Tudi v Franciji imamo tako opraviti s prehodom od
prenašanja vrednot k »nevtralnost« šole glede vrednot, a tudi z reakcijo na
tako moralno nevtralno koncepcijo edukacije.
Pädagogische Grundbegriffe se moralne vzgoje dotaknejo v kontekstu
obravnave pojma vrednost. Avtor poudari, da je odgovor na vprašanje po
ciljih in vsebinah moralne vzgoje odvisen od teorije, na kateri temelji, tako
da na vprašanje ni nevtralnega odgovora. Za ponazoritev svoje teze navede
dva primera. Prvi je na videz nevtralna taksonomija afektivnih ciljev, ven-
dar temelji na intuicionistični filozofiji vrednot, ta pa praviloma poudar-
ja ponotranjenje določenih temeljnih vrednot kot temeljno nalogo moral-
ne vzgoje. Kot drugi primer navede kritično teorijo družbe. S sklicevanjem
nanjo »se v šestdesetih letih naloge moralne vzgoje … ne vidi v posredova-
nju norm, temveč predvsem v kritiki v družbi veljavnih norm …« (Kőnig,
2007: 1622) Navaja torej prav primera, ki ponazarjata opozicijo med trans-
misijo družbenih vrednot in kritičnim odnosom do nje.
Tri filozofske in kulturne tradicije in iz njih izhajajoči pogledi na mo-
ralno vzgojo (anglosaški, francoski in nemški) se tako (na ravni referenčne
literature) strinjajo glede splošne smeri razvoja moralne vzgoje: od repro-
dukcije družbe in ponotranjenja obstoječih družbenih vrednot k avtono-
miji posameznika. V različnih izobraževalnih sistemih naletimo na opo-
zicijo med reprodukcijo družbenih vrednot (internalizacijo, socializacijo)
in kritičnim odnosom do obstoječe družbe, svobodo posameznika in nje-
govo avtonomijo. Če se vrnemo k Boudonovi tezi, da obstaja kontinuite-
ta v vrednotah, potem se zastavi vprašanje: kako misliti skupaj prelom in
vztrajanje vrednot ter diskontinuiteto v načinu prenašanja vrednot in kon-
tinuiteto vrednot med industrijsko in postindustrijsko družbo. Kako mis-
liti odnos med neposredno moralizacijo in kritično analizo vrednot, med
neposrednim sprejemanjem obstoječih vrednot in poudarjanjem nujne su-
bjektivnosti vrednot posameznika?1 Pri iskanju odgovora nam lahko po-
1 Vnaprej lahko rečemo, da je opozicija reprodukcija/izbira vrednot poenostavljena.
Durkheim je sicer teoretik tradicionalne moralne vzgoje, ki ima za cilj moralizaci-
jo otrok, a moralne vzgoje ne misli zgolj v okviru prenašanja tradicije. V L'Education
82
naloga skupne šole je torej prenašati vednost in spretnosti, na
drugem mestu pa poučevanje učencev o političnih institucijah in
poglavitnih pravilih demokratičnega delovanja.« (Ibid.: 399)
Vendar pa avtor dodaja, da temu pogledu v francoskem prostoru na-
sprotuje republikanski pogled, ki v nasprotju z liberalnim spet posku-
ša afirmira »socializacijsko-moralizatorske« cilje šole in poudarjati njene
etične odgovornosti. Tudi v Franciji imamo tako opraviti s prehodom od
prenašanja vrednot k »nevtralnost« šole glede vrednot, a tudi z reakcijo na
tako moralno nevtralno koncepcijo edukacije.
Pädagogische Grundbegriffe se moralne vzgoje dotaknejo v kontekstu
obravnave pojma vrednost. Avtor poudari, da je odgovor na vprašanje po
ciljih in vsebinah moralne vzgoje odvisen od teorije, na kateri temelji, tako
da na vprašanje ni nevtralnega odgovora. Za ponazoritev svoje teze navede
dva primera. Prvi je na videz nevtralna taksonomija afektivnih ciljev, ven-
dar temelji na intuicionistični filozofiji vrednot, ta pa praviloma poudar-
ja ponotranjenje določenih temeljnih vrednot kot temeljno nalogo moral-
ne vzgoje. Kot drugi primer navede kritično teorijo družbe. S sklicevanjem
nanjo »se v šestdesetih letih naloge moralne vzgoje … ne vidi v posredova-
nju norm, temveč predvsem v kritiki v družbi veljavnih norm …« (Kőnig,
2007: 1622) Navaja torej prav primera, ki ponazarjata opozicijo med trans-
misijo družbenih vrednot in kritičnim odnosom do nje.
Tri filozofske in kulturne tradicije in iz njih izhajajoči pogledi na mo-
ralno vzgojo (anglosaški, francoski in nemški) se tako (na ravni referenčne
literature) strinjajo glede splošne smeri razvoja moralne vzgoje: od repro-
dukcije družbe in ponotranjenja obstoječih družbenih vrednot k avtono-
miji posameznika. V različnih izobraževalnih sistemih naletimo na opo-
zicijo med reprodukcijo družbenih vrednot (internalizacijo, socializacijo)
in kritičnim odnosom do obstoječe družbe, svobodo posameznika in nje-
govo avtonomijo. Če se vrnemo k Boudonovi tezi, da obstaja kontinuite-
ta v vrednotah, potem se zastavi vprašanje: kako misliti skupaj prelom in
vztrajanje vrednot ter diskontinuiteto v načinu prenašanja vrednot in kon-
tinuiteto vrednot med industrijsko in postindustrijsko družbo. Kako mis-
liti odnos med neposredno moralizacijo in kritično analizo vrednot, med
neposrednim sprejemanjem obstoječih vrednot in poudarjanjem nujne su-
bjektivnosti vrednot posameznika?1 Pri iskanju odgovora nam lahko po-
1 Vnaprej lahko rečemo, da je opozicija reprodukcija/izbira vrednot poenostavljena.
Durkheim je sicer teoretik tradicionalne moralne vzgoje, ki ima za cilj moralizaci-
jo otrok, a moralne vzgoje ne misli zgolj v okviru prenašanja tradicije. V L'Education
82
