Page 89 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 89
mor alna vzgoja: r eprodukcija družbe, tr ansmisija in r azjasnjevanje vr ednot
Ker je posameznik eden, se zdi, da bi moral imeti en sam, relativno
stabilen sistem vrednot. Če se vrednote posameznika nenehno spreminjajo,
gre za nestabilno osebo, če pa jih spreminja glede na situacijo, nima oseb-
ne integritete. Vendar pa se odpira nadaljnje vprašanje, ali so vrednote res
take, da veljajo za vsa področja, ali pa so morda specifična za področja.
Michael Walzer tako v Spheres of Justice zagovarja tezo o kompleksni ena-
kosti, ki je povezana z mnoštvom dobrin in mnoštvom procedur za di-
stribucijo dobrin. Pravična je prav družba, ki tega mnoštva ne zvede na
enost. Tako da vrednostni sistem, ki tvori celoto, ni nujno sistem, ki nima
notranje strukture in razlikovanj. Seveda pa raznolikost sveta, v katerem
uporabljamo vrednote, ne mislimo nujno tako, da za specifična področja
oblikujemo specifičen nabor vrednot: denimo tekmovalnost v tenisu, sode-
lovanje v košarki itd., temveč specifiko posameznega področij mislimo kot
specifiko uporabe enotnega sistema vrednot. Pravila uporabe nam namreč
povedo, katere vrednote so na posameznem področju relevantne.
Transmisija vrednot
Shaver o posredovanju vrednot govori zelo previdno. Reprodukcija temelj-
nih vrednot družbe v šoli je dejstvo, vprašanje pa je, koliko se vrednote lah-
ko in smejo reproducirati tudi v obliki neposrednega vcepljanja vrednot.5
Razlog je načelen, izhaja iz dostojanstva učencev, pa tudi pragmatičen.
Starši bi lahko nasprotovali že temu, da se učitelj hoče pogovarjati o tistih
vrednotah, ki jih imajo oni za stvar zasebne odločitve posamezne družine.
Le za temeljne vrednote družbe dopusti, da ima učitelj dolžnost »spodbu-
jati emotivno zavezanost temeljnim vrednotam družbe, pa tudi rast v ko-
gnitivnih procesih identifikacije in razjasnjevanja vrednot, pa tudi reševa-
nja konfliktov vrednot.« (Shaver in Strong, 1976: 107) Vendar pa takoj doda,
da bo učitelj prej okrepil že obstoječe vrednote, kot pa vcepljal nove, saj je
bil osnovni vrednostni sistem že vzpostavljen v »vplivnem okolju družine,
vrstnikov in televizije« (ibid.). Prav zato, ker so drugi dejavniki največkrat
bolj vplivni od šole, je dilema ali vzgoja ali indoktrinacija pogosto lažna di-
lema. Pri tem vzpostavi pomembno razlikovanje:
»Očitno bi moralo biti, da legitimna privzgoja (oziroma, bolj re-
alistično, krepitev oziroma utrjevanje) zavezanosti temeljnim de-
mokratičnim vrednotam ne obsega indoktrinacije kake posebne
5 Kot pravi Jean Houssaye: »Šola je svet vrednot … Šola je narejena iz vrednot.
Vrednote strukturirajo in naseljujejo šolo.« (Houssaye, 2008: 675)
89
Ker je posameznik eden, se zdi, da bi moral imeti en sam, relativno
stabilen sistem vrednot. Če se vrednote posameznika nenehno spreminjajo,
gre za nestabilno osebo, če pa jih spreminja glede na situacijo, nima oseb-
ne integritete. Vendar pa se odpira nadaljnje vprašanje, ali so vrednote res
take, da veljajo za vsa področja, ali pa so morda specifična za področja.
Michael Walzer tako v Spheres of Justice zagovarja tezo o kompleksni ena-
kosti, ki je povezana z mnoštvom dobrin in mnoštvom procedur za di-
stribucijo dobrin. Pravična je prav družba, ki tega mnoštva ne zvede na
enost. Tako da vrednostni sistem, ki tvori celoto, ni nujno sistem, ki nima
notranje strukture in razlikovanj. Seveda pa raznolikost sveta, v katerem
uporabljamo vrednote, ne mislimo nujno tako, da za specifična področja
oblikujemo specifičen nabor vrednot: denimo tekmovalnost v tenisu, sode-
lovanje v košarki itd., temveč specifiko posameznega področij mislimo kot
specifiko uporabe enotnega sistema vrednot. Pravila uporabe nam namreč
povedo, katere vrednote so na posameznem področju relevantne.
Transmisija vrednot
Shaver o posredovanju vrednot govori zelo previdno. Reprodukcija temelj-
nih vrednot družbe v šoli je dejstvo, vprašanje pa je, koliko se vrednote lah-
ko in smejo reproducirati tudi v obliki neposrednega vcepljanja vrednot.5
Razlog je načelen, izhaja iz dostojanstva učencev, pa tudi pragmatičen.
Starši bi lahko nasprotovali že temu, da se učitelj hoče pogovarjati o tistih
vrednotah, ki jih imajo oni za stvar zasebne odločitve posamezne družine.
Le za temeljne vrednote družbe dopusti, da ima učitelj dolžnost »spodbu-
jati emotivno zavezanost temeljnim vrednotam družbe, pa tudi rast v ko-
gnitivnih procesih identifikacije in razjasnjevanja vrednot, pa tudi reševa-
nja konfliktov vrednot.« (Shaver in Strong, 1976: 107) Vendar pa takoj doda,
da bo učitelj prej okrepil že obstoječe vrednote, kot pa vcepljal nove, saj je
bil osnovni vrednostni sistem že vzpostavljen v »vplivnem okolju družine,
vrstnikov in televizije« (ibid.). Prav zato, ker so drugi dejavniki največkrat
bolj vplivni od šole, je dilema ali vzgoja ali indoktrinacija pogosto lažna di-
lema. Pri tem vzpostavi pomembno razlikovanje:
»Očitno bi moralo biti, da legitimna privzgoja (oziroma, bolj re-
alistično, krepitev oziroma utrjevanje) zavezanosti temeljnim de-
mokratičnim vrednotam ne obsega indoktrinacije kake posebne
5 Kot pravi Jean Houssaye: »Šola je svet vrednot … Šola je narejena iz vrednot.
Vrednote strukturirajo in naseljujejo šolo.« (Houssaye, 2008: 675)
89
