Page 77 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 77
edukacija in socializacija
Eksteriorizacija vednosti
Tradicionalno se je posameznik postalo, ko se je sprejelo in hkrati prese-
glo odvisnost od družbe. To pa tako, da se je prisvojilo »nauke preteklosti
in duha svoje skupnosti« (ibid.: 67). S tem je subjekt zavestno obvladal svo-
jo prvotno odvisnost: družba je postala del subjekta, tako da subjekt ni bil
več odvisen od nje, temveč je bil z njo identičen. Individualnost je bila plod
napora in dela, notranjega privzema in predelave zunanje danosti, imela je
tako aristokratski vidik. »Znanje je bilo skratka v središču procesa, v kate-
rem je človek postajal posameznik.« (Ibid.) Šlo je za iniciacijo v skupnost
preko vednosti. Danes je napredovanja individualizacije razkrojilo proces
postajanja individua preko zavestne ponotranjenosti in prevzemanja druž-
benosti. Zadnja tri desetletja se je vzpostavil proces, v katerem je indivi-
duum pred vednostjo in lahko obstaja neodvisno od nje. Različne vednosti
so sicer še potrebne, a imajo le še status instrumenta: »Znanje tako postane
zgolj posameznikovo orodje: orodje, ki je morda res nepogrešljivo, vendar
ni del njegovih lastnih temeljev.« (Ibid.: 68)
Vodilo postati človek, ki je povezano s kulturo in vednostjo, je bilo an-
tropološko usmerjeno in je merilo na delo na sebi: »Po zaslugi dela na sebi
se lahko človeštvo dvigne nad naravo in nad svoje lastno spontano bar-
barstvo.« (Ibid.) Novo razumevanje individua to postavi pod vprašaj: po-
samezniku gre za deformalizacijo, avtentičnost in spontanost, za naravo v
njem, ki je njegov najbolj avtentični jaz. Kultura tako postane ovira, da je
posameznik res to, kar je.
Vzporedno s tem gre za novo vlogo vednosti v kolektivni zavesti.
Avtorji to strnejo v preprosto formulo: »Prej sta bila znanje in vednost osvo-
bodilna, zdaj sta zatiralska.« (Ibid.: 69) Razum je premagal predsodke, duh
se je osvobodil od dogem, vednosti so postale novi zakon, zato v očeh novih
generacij ne prinašajo nič osvoboditeljskega. To lepo ilustrira usoda zna-
nosti, ki nima več statusa nositeljice resnice in osvoboditve; znanost danes
ne obeta več končne pojasnitve sveta, postala je zgolj koristna in uporabna.
Podoben proces poteka na ravni družbe: vednosti so povsod prisotne, ven-
dar so preprosto del zunanjega sveta, s katerim človek svobodno razpolaga:
»A ko znanje rabimo zgolj kot orodje za različne operacije, znanje
preneha biti nekaj konstitutivnega za jaz. Namesto tega postane
znanje nekaj, kar je po svojem bistvu zunaj jaza, od tod naprej pa
je vprašanje le še, kako se naučiti znanje mobilizirati in z njim ro-
kovati.« (Ibid.: 72)
77
Eksteriorizacija vednosti
Tradicionalno se je posameznik postalo, ko se je sprejelo in hkrati prese-
glo odvisnost od družbe. To pa tako, da se je prisvojilo »nauke preteklosti
in duha svoje skupnosti« (ibid.: 67). S tem je subjekt zavestno obvladal svo-
jo prvotno odvisnost: družba je postala del subjekta, tako da subjekt ni bil
več odvisen od nje, temveč je bil z njo identičen. Individualnost je bila plod
napora in dela, notranjega privzema in predelave zunanje danosti, imela je
tako aristokratski vidik. »Znanje je bilo skratka v središču procesa, v kate-
rem je človek postajal posameznik.« (Ibid.) Šlo je za iniciacijo v skupnost
preko vednosti. Danes je napredovanja individualizacije razkrojilo proces
postajanja individua preko zavestne ponotranjenosti in prevzemanja druž-
benosti. Zadnja tri desetletja se je vzpostavil proces, v katerem je indivi-
duum pred vednostjo in lahko obstaja neodvisno od nje. Različne vednosti
so sicer še potrebne, a imajo le še status instrumenta: »Znanje tako postane
zgolj posameznikovo orodje: orodje, ki je morda res nepogrešljivo, vendar
ni del njegovih lastnih temeljev.« (Ibid.: 68)
Vodilo postati človek, ki je povezano s kulturo in vednostjo, je bilo an-
tropološko usmerjeno in je merilo na delo na sebi: »Po zaslugi dela na sebi
se lahko človeštvo dvigne nad naravo in nad svoje lastno spontano bar-
barstvo.« (Ibid.) Novo razumevanje individua to postavi pod vprašaj: po-
samezniku gre za deformalizacijo, avtentičnost in spontanost, za naravo v
njem, ki je njegov najbolj avtentični jaz. Kultura tako postane ovira, da je
posameznik res to, kar je.
Vzporedno s tem gre za novo vlogo vednosti v kolektivni zavesti.
Avtorji to strnejo v preprosto formulo: »Prej sta bila znanje in vednost osvo-
bodilna, zdaj sta zatiralska.« (Ibid.: 69) Razum je premagal predsodke, duh
se je osvobodil od dogem, vednosti so postale novi zakon, zato v očeh novih
generacij ne prinašajo nič osvoboditeljskega. To lepo ilustrira usoda zna-
nosti, ki nima več statusa nositeljice resnice in osvoboditve; znanost danes
ne obeta več končne pojasnitve sveta, postala je zgolj koristna in uporabna.
Podoben proces poteka na ravni družbe: vednosti so povsod prisotne, ven-
dar so preprosto del zunanjega sveta, s katerim človek svobodno razpolaga:
»A ko znanje rabimo zgolj kot orodje za različne operacije, znanje
preneha biti nekaj konstitutivnega za jaz. Namesto tega postane
znanje nekaj, kar je po svojem bistvu zunaj jaza, od tod naprej pa
je vprašanje le še, kako se naučiti znanje mobilizirati in z njim ro-
kovati.« (Ibid.: 72)
77
