Page 78 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 78
prispevki k didaktiki filozofije/etike
Od tod tudi popularnost sintagme »naučiti se učiti«, ki da sposobnost
upravljanja z zunanjimi vedenji. Družba znanja je tako postala neintelektu-
alna družba, družba manipulacije znanja.
V sodobnem imaginariju znanost in vednost nista več povezani z bi-
stvenimi spoznanji in heroičnimi inovacijami. »Na splošno lahko rečemo,
da ideje spoznavanja, vednost ali omike danes več ne budijo domišljije – in
to je za šolo dramatična izguba.« (Ibid.: 73). Zgodila se je radikalna spre-
memba: telo, ki je bil vir trpljenja, in duh, ki je bil način, kako se dvigniti
nad človeško bedo, sta zamenjali mesto. Telo je postalo vir človeške dobro-
biti, duh pa je postal povezan z intelektualnimi težavami, psihičnimi mot-
njami in moralnimi zagatami.
Avtorji predlagajo nekaj načinov, kako se sodobnim tendencam degra-
dacije vednosti zoperstaviti s kolektivno demokratično akcijo, ki bo spet
vzpostavila temelje, na katerih počiva šola. Preteklost nam ni več dana kot
tradicija, a nas vseeno določa – zato je potrebno raziskati, kako nas pretek-
lost konstituira in živi v nas. Ta njena skrita vitalnost je lahko pot, kako
je preteklost lahko smiselna za nove generacije. Anticipacija je bistvena za
edukacijo, a učencem je ne moremo vsiliti. Pomagati jim moramo, da si jo
sami prisvojijo in da intelektualno razumejo to predhodnost vednosti, ki so
jim naložene. Kultura je bistvena, in avtentičnost je mogoča le preko ovin-
ka kulture.
Za naše izpeljave je pomembno predvsem protislovno status sociali-
zacije. Na eni strani socializacija deluje negativno, saj prevzema prostor
edukaciji in tako subjektu in njegovi svobodi pušča vedno manj prostora
(Egan), na drugi strani pa je socializacija v družini pogoj možnosti šole in
edukacije, saj umik posameznika v zasebnost družine, brezbrižnost do tra-
dicije in z njo povezane kulture, zapuščanje prostora javnosti in s tem po-
vezan manko socializacije spodjedajo možnost emancipacije in avtonomi-
je, ki temeljita na odnosu do tradicije in ponotranjenju vednosti. Ti procesi
bodo postali bolj jasni, ko bomo to dialektiko socializacije, edukacije in
emancipacije artikulirali s pomočjo trojnosti ciljev edukacije, kot jo je raz-
vil Gert Beista (2010).
78
Od tod tudi popularnost sintagme »naučiti se učiti«, ki da sposobnost
upravljanja z zunanjimi vedenji. Družba znanja je tako postala neintelektu-
alna družba, družba manipulacije znanja.
V sodobnem imaginariju znanost in vednost nista več povezani z bi-
stvenimi spoznanji in heroičnimi inovacijami. »Na splošno lahko rečemo,
da ideje spoznavanja, vednost ali omike danes več ne budijo domišljije – in
to je za šolo dramatična izguba.« (Ibid.: 73). Zgodila se je radikalna spre-
memba: telo, ki je bil vir trpljenja, in duh, ki je bil način, kako se dvigniti
nad človeško bedo, sta zamenjali mesto. Telo je postalo vir človeške dobro-
biti, duh pa je postal povezan z intelektualnimi težavami, psihičnimi mot-
njami in moralnimi zagatami.
Avtorji predlagajo nekaj načinov, kako se sodobnim tendencam degra-
dacije vednosti zoperstaviti s kolektivno demokratično akcijo, ki bo spet
vzpostavila temelje, na katerih počiva šola. Preteklost nam ni več dana kot
tradicija, a nas vseeno določa – zato je potrebno raziskati, kako nas pretek-
lost konstituira in živi v nas. Ta njena skrita vitalnost je lahko pot, kako
je preteklost lahko smiselna za nove generacije. Anticipacija je bistvena za
edukacijo, a učencem je ne moremo vsiliti. Pomagati jim moramo, da si jo
sami prisvojijo in da intelektualno razumejo to predhodnost vednosti, ki so
jim naložene. Kultura je bistvena, in avtentičnost je mogoča le preko ovin-
ka kulture.
Za naše izpeljave je pomembno predvsem protislovno status sociali-
zacije. Na eni strani socializacija deluje negativno, saj prevzema prostor
edukaciji in tako subjektu in njegovi svobodi pušča vedno manj prostora
(Egan), na drugi strani pa je socializacija v družini pogoj možnosti šole in
edukacije, saj umik posameznika v zasebnost družine, brezbrižnost do tra-
dicije in z njo povezane kulture, zapuščanje prostora javnosti in s tem po-
vezan manko socializacije spodjedajo možnost emancipacije in avtonomi-
je, ki temeljita na odnosu do tradicije in ponotranjenju vednosti. Ti procesi
bodo postali bolj jasni, ko bomo to dialektiko socializacije, edukacije in
emancipacije artikulirali s pomočjo trojnosti ciljev edukacije, kot jo je raz-
vil Gert Beista (2010).
78
