Page 76 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 76
prispevki k didaktiki filozofije/etike
otrok, ki je zgolj navidezna, saj je neverjetno lahko združljiva s konformiz-
mom mladostnikov in njihovim hitrim podrejanjem mnenjem in kapricam
vrstnikov. V sebi nimajo ponotranjenih pravil, ki bi jim omogočala upor
pritiskom vrstniške skupine.
Smisel različnih vednosti
Vrednost vednosti, ki jih posreduje šola, se je zdela nespodbitna, a izkaza-
lo se je, da je bila ta nespodbitnost rezultat določene zgodovinske konstela-
cije. Kultura in spoznanje, pravijo avtorji, sta izgubila svoje tradicionalno
mesto, njihova nova funkcija pa šoli ne daje več istega pomena. Za sodobno
družbo, družbo znanja je značilno, da vednost za učence ni več smiselna,
še več, sodobna družba znanja je paradoksno prav družba, kjer ni več želje
po znanju. Nesmiselnost znanja za učence je povezano s tremi razsežnost-
mi: odnosom do preteklosti, načinom socializacije in družbenim statusom
vednosti in kulture. Na vseh treh področjih so se v sodobni družbi dogodi-
li pomembni premiki.
Sodobna družba ne temelji več na tradiciji. Podobno velja za šolo, ki se
je v Evropi vzpostavila kot razsvetljenska kritika slepega sledenja tradici-
ji. Vendar je odnos šole do tradicije ni zaznamovan samo s kritiko, saj šola
posreduje učencem intelektualno dediščino, se pravi prav tradicijo vednos-
ti in kulture, in to tako, da sama črpa svojo učinkovitost iz tehnik ponotra-
njenja tega, kar predhaja učence. Ker v sodobni družbi začenja prevladovati
moment detradicionalizacije in (re)orientacija v prihodnost, v njej pretek-
lost začenja izgubljati svojo vrednost. Ker preteklost ni več del naše »inti-
mne substance«, posredovanje dosežkov preteklih generacij novim gene-
racijam, kar je bila bistvena naloga šole, zgublja svoj pomen. Hkrati s tem
ločevanjem posameznika od tradicije poteka tudi proces ločevanja posa-
meznika od kolektivnega življenja, kar pomembno vpliva na njegov odnos
do šole. Tradicija in vednost sta v tem procesu vse bolj porinjena v ozadje,
v osredje stopajo trenutni interesi posameznika: »Posameznikove potrebe,
želje, in interesi imajo prvenstvo ne le načelno, temveč tudi dejansko, saj naj
bi posameznik sploh lahko deloval zgolj na njihovi osnovi. Ideja, da bi po-
sameznik lahko deloval na osnovi svoje potrebe po pripadnosti družbi, je
izključena.« (Ibid.: 65) Zato se od šole ne pričakuje več toliko posredovanje
in prisvojitev zakladov pretekle kulture, temveč predvsem naslovitev seda-
njih in trenutnih interesov posameznika.
76
otrok, ki je zgolj navidezna, saj je neverjetno lahko združljiva s konformiz-
mom mladostnikov in njihovim hitrim podrejanjem mnenjem in kapricam
vrstnikov. V sebi nimajo ponotranjenih pravil, ki bi jim omogočala upor
pritiskom vrstniške skupine.
Smisel različnih vednosti
Vrednost vednosti, ki jih posreduje šola, se je zdela nespodbitna, a izkaza-
lo se je, da je bila ta nespodbitnost rezultat določene zgodovinske konstela-
cije. Kultura in spoznanje, pravijo avtorji, sta izgubila svoje tradicionalno
mesto, njihova nova funkcija pa šoli ne daje več istega pomena. Za sodobno
družbo, družbo znanja je značilno, da vednost za učence ni več smiselna,
še več, sodobna družba znanja je paradoksno prav družba, kjer ni več želje
po znanju. Nesmiselnost znanja za učence je povezano s tremi razsežnost-
mi: odnosom do preteklosti, načinom socializacije in družbenim statusom
vednosti in kulture. Na vseh treh področjih so se v sodobni družbi dogodi-
li pomembni premiki.
Sodobna družba ne temelji več na tradiciji. Podobno velja za šolo, ki se
je v Evropi vzpostavila kot razsvetljenska kritika slepega sledenja tradici-
ji. Vendar je odnos šole do tradicije ni zaznamovan samo s kritiko, saj šola
posreduje učencem intelektualno dediščino, se pravi prav tradicijo vednos-
ti in kulture, in to tako, da sama črpa svojo učinkovitost iz tehnik ponotra-
njenja tega, kar predhaja učence. Ker v sodobni družbi začenja prevladovati
moment detradicionalizacije in (re)orientacija v prihodnost, v njej pretek-
lost začenja izgubljati svojo vrednost. Ker preteklost ni več del naše »inti-
mne substance«, posredovanje dosežkov preteklih generacij novim gene-
racijam, kar je bila bistvena naloga šole, zgublja svoj pomen. Hkrati s tem
ločevanjem posameznika od tradicije poteka tudi proces ločevanja posa-
meznika od kolektivnega življenja, kar pomembno vpliva na njegov odnos
do šole. Tradicija in vednost sta v tem procesu vse bolj porinjena v ozadje,
v osredje stopajo trenutni interesi posameznika: »Posameznikove potrebe,
želje, in interesi imajo prvenstvo ne le načelno, temveč tudi dejansko, saj naj
bi posameznik sploh lahko deloval zgolj na njihovi osnovi. Ideja, da bi po-
sameznik lahko deloval na osnovi svoje potrebe po pripadnosti družbi, je
izključena.« (Ibid.: 65) Zato se od šole ne pričakuje več toliko posredovanje
in prisvojitev zakladov pretekle kulture, temveč predvsem naslovitev seda-
njih in trenutnih interesov posameznika.
76
