Page 75 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 75
edukacija in socializacija
Kaj pa se je spremenilo? Avtorji študije Pogoji vzgoje (Blaise et al., 2011)
identificirajo 4 vidike pogojev: odnos družina/šola; smisel vednosti; funk-
cija avtoritet; artikulacija družba/šola. Nas zanima predvsem problemati-
ka vednosti, a ker so sklopi med seboj povezani, bomo na kratko obravna-
vali vse štiri.
Družina in šola
Šola in družina naj bi se podpirali in si pomagali pri isti nalogi. Toda ta
povezava se je prekinila. Sodobna gibanja družino postavljajo v nov polo-
žaj – ne pripravlja več na šolo, temveč postavlja inštitucijo šole pod vpra-
šaj v imenu vrednot, ki so povezane s pomenom občutkov, čustev, afek-
tivnih vezi. Izguba podpore družine je položaj šole naredila bolj negotov.
Tradicionalno je med družino in družbo potekala ločnica, ki je sovpada z
ločnico med zasebnim in javnim. Vendar je to ločnico premoščala pove-
zava, ki je združevala družino in šolo: cilj obeh je bil vstop otroka v svet
in njegova osamosvojitev (emancipacija). Te povezave v sodobni družbi ni
več, razlog za to pa so strukturne spremembe sodobne družine. »V druž-
bi vse večjo veljavo dobiva ideal otroškega razcveta (épanouissement) otro-
ka v okviru nerepresivne družine,« pravijo avtorji, »hkrati pa šolska vzgo-
ja postaja čedalje bolj problematična.« (Ibid.: 16) Šola tako vedno več časa
porabi, »da učence pripravijo do spoštovanja pravil kolektivnega življenja«
(ibid.), kar je predpogoj za njeno delo, ta predpogoj pa je včasih zagotovila
družina v okviru svojih socializacijskih funkcij. Sodobna družina je opu-
stila del svojih funkcij, skrbi predvsem za sedanjo srečo otrok, zato si star-
ši želijo šolo brez pritiskov, ki ne vpliva na njihovo družinsko življenje in
nudi personalizirano, toplo in čustveno okolje, ter otroku pomaga, da pos-
tane, to kar je. Ne zanima jih toliko vstopanje otrok v svet odraslih, zanima
jih sedanja sreča otrok. Tako družina ne podpira šole kot institucije, tem-
več jo postavlja pod vprašaj: » … danes je za mnoge prav ta javna in insti-
tucionalna dimenzija šole nenavadna in nesprejemljiva.« (Ibid.: 25) Otrok,
ki je v sodobni družini razumljen kot bitje, ki živi neodvisno od skupnos-
ti, tako da avtonomija ni nekaj, kar si mora šele pridobiti, »potrebuje skrb
in zaščito, vendar ne potrebuje vzgoje« (ibid.: 27). Šolske norme družina ne
dojame kot nujni moment na poti k njegovi avtonomiji, temveč kot zahte-
ve, ki utesnjujejo otroka in nasprotujejo njegovi svobodi. »Toda ob tem ko
si sodobniki želijo, da bi bil otrok avtonomen, se ne zavedajo, da avtonomi-
ja vključuje obvladovanje samega sebe.« (Ibid.: 35) Demokratizacija druži-
ne in enakost med starši in otroki, ki v njej vlada, privede do osvoboditve
75
Kaj pa se je spremenilo? Avtorji študije Pogoji vzgoje (Blaise et al., 2011)
identificirajo 4 vidike pogojev: odnos družina/šola; smisel vednosti; funk-
cija avtoritet; artikulacija družba/šola. Nas zanima predvsem problemati-
ka vednosti, a ker so sklopi med seboj povezani, bomo na kratko obravna-
vali vse štiri.
Družina in šola
Šola in družina naj bi se podpirali in si pomagali pri isti nalogi. Toda ta
povezava se je prekinila. Sodobna gibanja družino postavljajo v nov polo-
žaj – ne pripravlja več na šolo, temveč postavlja inštitucijo šole pod vpra-
šaj v imenu vrednot, ki so povezane s pomenom občutkov, čustev, afek-
tivnih vezi. Izguba podpore družine je položaj šole naredila bolj negotov.
Tradicionalno je med družino in družbo potekala ločnica, ki je sovpada z
ločnico med zasebnim in javnim. Vendar je to ločnico premoščala pove-
zava, ki je združevala družino in šolo: cilj obeh je bil vstop otroka v svet
in njegova osamosvojitev (emancipacija). Te povezave v sodobni družbi ni
več, razlog za to pa so strukturne spremembe sodobne družine. »V druž-
bi vse večjo veljavo dobiva ideal otroškega razcveta (épanouissement) otro-
ka v okviru nerepresivne družine,« pravijo avtorji, »hkrati pa šolska vzgo-
ja postaja čedalje bolj problematična.« (Ibid.: 16) Šola tako vedno več časa
porabi, »da učence pripravijo do spoštovanja pravil kolektivnega življenja«
(ibid.), kar je predpogoj za njeno delo, ta predpogoj pa je včasih zagotovila
družina v okviru svojih socializacijskih funkcij. Sodobna družina je opu-
stila del svojih funkcij, skrbi predvsem za sedanjo srečo otrok, zato si star-
ši želijo šolo brez pritiskov, ki ne vpliva na njihovo družinsko življenje in
nudi personalizirano, toplo in čustveno okolje, ter otroku pomaga, da pos-
tane, to kar je. Ne zanima jih toliko vstopanje otrok v svet odraslih, zanima
jih sedanja sreča otrok. Tako družina ne podpira šole kot institucije, tem-
več jo postavlja pod vprašaj: » … danes je za mnoge prav ta javna in insti-
tucionalna dimenzija šole nenavadna in nesprejemljiva.« (Ibid.: 25) Otrok,
ki je v sodobni družini razumljen kot bitje, ki živi neodvisno od skupnos-
ti, tako da avtonomija ni nekaj, kar si mora šele pridobiti, »potrebuje skrb
in zaščito, vendar ne potrebuje vzgoje« (ibid.: 27). Šolske norme družina ne
dojame kot nujni moment na poti k njegovi avtonomiji, temveč kot zahte-
ve, ki utesnjujejo otroka in nasprotujejo njegovi svobodi. »Toda ob tem ko
si sodobniki želijo, da bi bil otrok avtonomen, se ne zavedajo, da avtonomi-
ja vključuje obvladovanje samega sebe.« (Ibid.: 35) Demokratizacija druži-
ne in enakost med starši in otroki, ki v njej vlada, privede do osvoboditve
75
