Page 74 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 74
prispevki k didaktiki filozofije/etike
znanosti. Prvi meri na to, da znanost in vednost vselej nastaneta v druž-
bi, drugi pa na to, da nanju bistveno vpliva neki partikularen (družben)
interes. Obeh pomenov družbenosti znanosti ne smemo združiti v enega.
Sociologija vednosti iz sedemdesetih let pelje v relativizem in v samouki-
nitev: če je vsa vednost le izraz družbene moči, potem vednosti – in s tem
tudi sociologija vednosti – ni pomembna, pomembno je le, kdo ima moč.
Če je vse le rezultat interesov, ena vednost ni boljša od druge, zmaga pač in-
teres, ki je močnejši, kar pomeni interes tistih, ki so na oblasti. Izhodiščna
kritična dimenzija nove sociologije edukacije tako privede do nehotenega
apologetstva. Želja pomagati marginaliziranim in izključenim iz njihovih
rok odvzame moč, ki jo je tradicionalno prinašala vednost, saj je vednost,
če vzpostavimo kratki stik med njo in družbenimi interesi, le še ena per-
spektiva, ki ni nič manj pomembna od vseh drugih perspektiv – je le eno
mnenje v množici mnenj.
Če hočemo ohraniti pozitivni naboj vednosti, je treba v analizi kon-
cepta vednosti narediti prostor za razločitev vednosti od interesa in po-
vezavi vednosti in resnice. To gesto lahko primerjamo z gesto, ki hoče
vzpostaviti avtonomijo edukacije in se bori proti njenemu podrejanju
socializaciji.
Pogoji vzgoje
Opozoriti pa je treba, da je stava na edukacijo danes postavljena tudi pred
druge izzive, ki ne zadevajo samo način njene konceptualizacije, temveč
njene pogoje možnosti. V obdobju pisanja Eganove in Nybergove knjige
je poudarjanje distinkcije med socializacijo in edukacijo še imelo analitič-
no moč in potencial za šolsko prakso, danes pa se razmere zdijo drugač-
ne. Sami pogoji, se pravi predpostavke, ki morajo biti izpolnjene, da je mo-
goče delo v šoli, so se spremenili. To velja tako za družino, kot za vednost
in avtoriteto. To je danes pomembnejši vir krize edukacije in v veliki meri
zasenči odsotnost razlikovanja med socializacijo in edukacijo ter vpetost
vednosti v oblastna razmerja, na katere opozarjajo Egan, Nyberg in Young.
Pogoji, ki so v preteklosti omogočali edukacijo, danes ne obstajajo več. To
ni popolnoma presenetljivo. Sodobni sistem šolstva je zgodovinski nastal,
se spreminjal, tako ni razlogov za misel, da se bo enostavno nespremenjen
podaljševal v prihodnost. Če pogojev, ki so mu omogočili nastanek in delo-
vanje, ni več, se bo spremenil tako, da bo ustrezal temu, kar omogočajo so-
dobni pogoji možnosti.
74
znanosti. Prvi meri na to, da znanost in vednost vselej nastaneta v druž-
bi, drugi pa na to, da nanju bistveno vpliva neki partikularen (družben)
interes. Obeh pomenov družbenosti znanosti ne smemo združiti v enega.
Sociologija vednosti iz sedemdesetih let pelje v relativizem in v samouki-
nitev: če je vsa vednost le izraz družbene moči, potem vednosti – in s tem
tudi sociologija vednosti – ni pomembna, pomembno je le, kdo ima moč.
Če je vse le rezultat interesov, ena vednost ni boljša od druge, zmaga pač in-
teres, ki je močnejši, kar pomeni interes tistih, ki so na oblasti. Izhodiščna
kritična dimenzija nove sociologije edukacije tako privede do nehotenega
apologetstva. Želja pomagati marginaliziranim in izključenim iz njihovih
rok odvzame moč, ki jo je tradicionalno prinašala vednost, saj je vednost,
če vzpostavimo kratki stik med njo in družbenimi interesi, le še ena per-
spektiva, ki ni nič manj pomembna od vseh drugih perspektiv – je le eno
mnenje v množici mnenj.
Če hočemo ohraniti pozitivni naboj vednosti, je treba v analizi kon-
cepta vednosti narediti prostor za razločitev vednosti od interesa in po-
vezavi vednosti in resnice. To gesto lahko primerjamo z gesto, ki hoče
vzpostaviti avtonomijo edukacije in se bori proti njenemu podrejanju
socializaciji.
Pogoji vzgoje
Opozoriti pa je treba, da je stava na edukacijo danes postavljena tudi pred
druge izzive, ki ne zadevajo samo način njene konceptualizacije, temveč
njene pogoje možnosti. V obdobju pisanja Eganove in Nybergove knjige
je poudarjanje distinkcije med socializacijo in edukacijo še imelo analitič-
no moč in potencial za šolsko prakso, danes pa se razmere zdijo drugač-
ne. Sami pogoji, se pravi predpostavke, ki morajo biti izpolnjene, da je mo-
goče delo v šoli, so se spremenili. To velja tako za družino, kot za vednost
in avtoriteto. To je danes pomembnejši vir krize edukacije in v veliki meri
zasenči odsotnost razlikovanja med socializacijo in edukacijo ter vpetost
vednosti v oblastna razmerja, na katere opozarjajo Egan, Nyberg in Young.
Pogoji, ki so v preteklosti omogočali edukacijo, danes ne obstajajo več. To
ni popolnoma presenetljivo. Sodobni sistem šolstva je zgodovinski nastal,
se spreminjal, tako ni razlogov za misel, da se bo enostavno nespremenjen
podaljševal v prihodnost. Če pogojev, ki so mu omogočili nastanek in delo-
vanje, ni več, se bo spremenil tako, da bo ustrezal temu, kar omogočajo so-
dobni pogoji možnosti.
74
