Page 73 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 73
edukacija in socializacija
stopnja vključuje »ugotovitev učenca, da niso tako svobodni, kot so mislili;
vpeti so v svet kot v pajkovo mrežo« (ibid.: 67).
Gre torej za spremembo subjekta, ki temelji v uvidu v odnos med su-
bjektom in svetom, tako da bi lahko vzpostavljali vzporednice s heglovsko
fenomenologijo duha. Gre za razvoj odnosa do sveta, ki je sočasno razvoj
subjekta. Edukacija tako ne temelji preprosto na vednosti, temveč na pro-
cesu razvoja odnosa do sveta, ki je vedno bližji resnici. Ne gre ne za iluzi-
jo ne za interes vladajočega razreda. Res gre za oblikovanje subjekta, za to,
da učenci »vzpostavijo svoje mesto in svoje vloge v naravnem, socialnem
in historičnem procesu, ki se ga počasi zavedajo« (ibid.: 67). To oblikova-
nje nima le performativne razsežnosti oblikovanja subjekta, temveč meri
tudi na resnico – na odnos do sveta, ki je vedno manj »neustrezen«, ki po-
leg imaginacije vsebuje tudi vedno več elementov, ki so rezultat izkustva
sveta in s tem povezanega preoblikovanja notranjega sveta. Paralela s tem
je morda teorija oblikovanja prepričanj (belief constructs), ki jo Egan vpelje
v poglavju Poučevanje in prepričanja. Subjekt ima svoje osebne konstrukte
oziroma subjektivne zemljevide (ibid.: 85), s katerimi »interpretirajo svet«.
Iz tega sledi splošna teza o neizogibnem odnosu do sveta, ki ga avtorja raz-
vijeta ob komentarju Scriveneve trditve, da v resnici ne moremo izbirati,
ali bomo nekatere probleme reševali, kajti »življenje zahteva, da jih reši-
mo v svojem življenju. Izbiramo lahko samo, ali bomo mislili o njih ali ne«
(ibid.).
Sociologija vednosti
Kritični sociologi vednosti z začetka sedemdesetih bi to nevtralno podro-
čje edukacije postavili pod vprašaj. Iz njihove perspektive je kultura vse-
lej že notranje razcepljena, vednost je vednost nekega razreda in neizogib-
no obarvana z interesom. Tako da sociologija vednosti postavi pod vprašaj
možnost objektivnega spoznanja, predvsem pa vednosti, ki ni ujeta v logi-
ko socializacije, polja moči, strukture interesov. Vselej že gre za neki red di-
skurza, za oblastna razmerja, za družbeni interes.
Na začetku tretjega tisočletja pa Michael Young (2008) spremeni svoje
stališče iz obdobja nove sociologije edukacije (the new sociology of educati-
on): napad na vednost je bil premočan, predvsem zato, ker ni bil dovolj di-
ferenciran. Obstaja namreč vidik vednosti, ki meri na resnico, tako da ved-
nost in znanost zaznamuje relativna avtonomija; pri obeh ima pomembno
vlogo spoznavni interes, zato ju je napačno na hitro povezati s specifični-
mi družbenimi interesi. Potrebno je razlikovati dva načina družbenosti
73
stopnja vključuje »ugotovitev učenca, da niso tako svobodni, kot so mislili;
vpeti so v svet kot v pajkovo mrežo« (ibid.: 67).
Gre torej za spremembo subjekta, ki temelji v uvidu v odnos med su-
bjektom in svetom, tako da bi lahko vzpostavljali vzporednice s heglovsko
fenomenologijo duha. Gre za razvoj odnosa do sveta, ki je sočasno razvoj
subjekta. Edukacija tako ne temelji preprosto na vednosti, temveč na pro-
cesu razvoja odnosa do sveta, ki je vedno bližji resnici. Ne gre ne za iluzi-
jo ne za interes vladajočega razreda. Res gre za oblikovanje subjekta, za to,
da učenci »vzpostavijo svoje mesto in svoje vloge v naravnem, socialnem
in historičnem procesu, ki se ga počasi zavedajo« (ibid.: 67). To oblikova-
nje nima le performativne razsežnosti oblikovanja subjekta, temveč meri
tudi na resnico – na odnos do sveta, ki je vedno manj »neustrezen«, ki po-
leg imaginacije vsebuje tudi vedno več elementov, ki so rezultat izkustva
sveta in s tem povezanega preoblikovanja notranjega sveta. Paralela s tem
je morda teorija oblikovanja prepričanj (belief constructs), ki jo Egan vpelje
v poglavju Poučevanje in prepričanja. Subjekt ima svoje osebne konstrukte
oziroma subjektivne zemljevide (ibid.: 85), s katerimi »interpretirajo svet«.
Iz tega sledi splošna teza o neizogibnem odnosu do sveta, ki ga avtorja raz-
vijeta ob komentarju Scriveneve trditve, da v resnici ne moremo izbirati,
ali bomo nekatere probleme reševali, kajti »življenje zahteva, da jih reši-
mo v svojem življenju. Izbiramo lahko samo, ali bomo mislili o njih ali ne«
(ibid.).
Sociologija vednosti
Kritični sociologi vednosti z začetka sedemdesetih bi to nevtralno podro-
čje edukacije postavili pod vprašaj. Iz njihove perspektive je kultura vse-
lej že notranje razcepljena, vednost je vednost nekega razreda in neizogib-
no obarvana z interesom. Tako da sociologija vednosti postavi pod vprašaj
možnost objektivnega spoznanja, predvsem pa vednosti, ki ni ujeta v logi-
ko socializacije, polja moči, strukture interesov. Vselej že gre za neki red di-
skurza, za oblastna razmerja, za družbeni interes.
Na začetku tretjega tisočletja pa Michael Young (2008) spremeni svoje
stališče iz obdobja nove sociologije edukacije (the new sociology of educati-
on): napad na vednost je bil premočan, predvsem zato, ker ni bil dovolj di-
ferenciran. Obstaja namreč vidik vednosti, ki meri na resnico, tako da ved-
nost in znanost zaznamuje relativna avtonomija; pri obeh ima pomembno
vlogo spoznavni interes, zato ju je napačno na hitro povezati s specifični-
mi družbenimi interesi. Potrebno je razlikovati dva načina družbenosti
73
