Page 71 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 71
edukacija in socializacija
Avtorja dodata nekaj pomembnih opažanj: »Sklicevanje na 'discipli-
ne' je pogosto sklicevanje, ki implicitno zavrne ali zmanjšuje pomen so-
cializacijskih meril pri izbiri kurikularnih vsebin; sklicevanje na 'relevan-
tnost' pogosto implicitno zavrne edukacijske kriterije.« (Ibid.) Socializacija
je povezana z »instrumentalnimi razlogi«, edukacija z »osebno kultivaci-
jo«, še več, »glavni namen edukacije je posredovanje kulture, ki jo imamo«
(ibid.: 5); edukacija je povezana s »kritično percepcijo«, »kritičnim preso-
janjem«, »mišljenjem«, »življenjem duha« (Ibid.: 8). Odnos med socializa-
cijo in edukacijo je opredeljen kot odnos med »utilitarnim« in »intrinzič-
nim«, »družbeno učinkovitostjo« in »osebno kultivacijo« (ibid.: 12 –13), cilj
socializacije je družbeni dejavnik (social agent), cilj edukacije je vrsta osebe
(izobražena oseba) (ibid.: 34 –35), »socializacija naredi ljudi bolj podobne,
edukacija jih naredi bolj različne« (ibid.: 39). Lahko se zdi, da je edukacija
zavezana radikalni kreaciji, a ta vtis nekoliko zavaja, saj avtorja nadaljuje-
ta, da se teorije
»lahko sklicuje na kulturno tradicijo filozofskega razmisleka o
družbi. Toda ta tradicija je tudi omejitev glede tega, kaj eduka-
cijska teorija lahko predpiše. Lahko meri na to, da preseže, kar
je ustvarila tradicija, toda tako preseganje je mogoče doseči, in je
edino lahko smiselno, če so učenci najprej iniciirani v to tradici-
jo. Svoboda od omejitev tako rekoč nastopi samo s pomočjo poti
preko tradicije, ne tako, da se ji izognemo.« (Ibid.: 40)
Edukacija je zavezana tradiciji (kulture), socializacija obstoječi druž-
bi. Socializacija je opredeljena bolj neposredno: povezana je z delovanjem
subjekta v družbi. Ne gre le za spolno, moralno, zdravstveno, državljansko
vzgojo, gre za vse, kar je povezano z utilitarnimi oziri. V tem smislu je soci-
alizacija tudi socializacija v poklic. Vednost, stališča in spretnosti, ki so po-
membne za ekonomsko sfero, spadajo v socializacijo.
Edukacija pa meri na dobrega človeka. Vendar v pluralističnih druž-
bah težko najdemo tak skupen okvir, tako da je sporno, kaj je 'izobražen
človek'. Ta pogled pa odpre novo razsežnost: ker gre za človeka, procesa
edukacije ni mogoče instrumentalno strukturirati. Gre za odprt prostor, za
prostor avtonomije. Socializacija pomeni vpetost v družbo, v poklic, v do-
ločne korpus vednosti. Edukacija vzpostavlja razdaljo do danega. Odpre
prostor za subjekt, za iskanje, za subjektivnost, ki pa je vendarle subjektiv-
nost na osnovi ponotranjenja tradicije.
71
Avtorja dodata nekaj pomembnih opažanj: »Sklicevanje na 'discipli-
ne' je pogosto sklicevanje, ki implicitno zavrne ali zmanjšuje pomen so-
cializacijskih meril pri izbiri kurikularnih vsebin; sklicevanje na 'relevan-
tnost' pogosto implicitno zavrne edukacijske kriterije.« (Ibid.) Socializacija
je povezana z »instrumentalnimi razlogi«, edukacija z »osebno kultivaci-
jo«, še več, »glavni namen edukacije je posredovanje kulture, ki jo imamo«
(ibid.: 5); edukacija je povezana s »kritično percepcijo«, »kritičnim preso-
janjem«, »mišljenjem«, »življenjem duha« (Ibid.: 8). Odnos med socializa-
cijo in edukacijo je opredeljen kot odnos med »utilitarnim« in »intrinzič-
nim«, »družbeno učinkovitostjo« in »osebno kultivacijo« (ibid.: 12 –13), cilj
socializacije je družbeni dejavnik (social agent), cilj edukacije je vrsta osebe
(izobražena oseba) (ibid.: 34 –35), »socializacija naredi ljudi bolj podobne,
edukacija jih naredi bolj različne« (ibid.: 39). Lahko se zdi, da je edukacija
zavezana radikalni kreaciji, a ta vtis nekoliko zavaja, saj avtorja nadaljuje-
ta, da se teorije
»lahko sklicuje na kulturno tradicijo filozofskega razmisleka o
družbi. Toda ta tradicija je tudi omejitev glede tega, kaj eduka-
cijska teorija lahko predpiše. Lahko meri na to, da preseže, kar
je ustvarila tradicija, toda tako preseganje je mogoče doseči, in je
edino lahko smiselno, če so učenci najprej iniciirani v to tradici-
jo. Svoboda od omejitev tako rekoč nastopi samo s pomočjo poti
preko tradicije, ne tako, da se ji izognemo.« (Ibid.: 40)
Edukacija je zavezana tradiciji (kulture), socializacija obstoječi druž-
bi. Socializacija je opredeljena bolj neposredno: povezana je z delovanjem
subjekta v družbi. Ne gre le za spolno, moralno, zdravstveno, državljansko
vzgojo, gre za vse, kar je povezano z utilitarnimi oziri. V tem smislu je soci-
alizacija tudi socializacija v poklic. Vednost, stališča in spretnosti, ki so po-
membne za ekonomsko sfero, spadajo v socializacijo.
Edukacija pa meri na dobrega človeka. Vendar v pluralističnih druž-
bah težko najdemo tak skupen okvir, tako da je sporno, kaj je 'izobražen
človek'. Ta pogled pa odpre novo razsežnost: ker gre za človeka, procesa
edukacije ni mogoče instrumentalno strukturirati. Gre za odprt prostor, za
prostor avtonomije. Socializacija pomeni vpetost v družbo, v poklic, v do-
ločne korpus vednosti. Edukacija vzpostavlja razdaljo do danega. Odpre
prostor za subjekt, za iskanje, za subjektivnost, ki pa je vendarle subjektiv-
nost na osnovi ponotranjenja tradicije.
71
