Page 54 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 54
prispevki k didaktiki filozofije/etike
Akti poučevanja so najmanjše izvedbene enote, ki trajajo zelo malo
časa, denimo sekundo ali dve. Gre za nekakšna atomarna dejanja, najmanj-
šo enoto učiteljevega delovanja v razredu. Primer bi bilo opozorilo, spodbu-
da, pohvala – se pravi elementarno govorno dejanje. Če dejanja poučevanja
združimo v večje celote, lahko govorimo o oblikah poučevanja, ki trajajo
dlje in vključujejo različna dejanja. Usmerjeni pogovor kot oblika poučeva-
nja lahko obsega ta dejanja (akte): določitev teme, zastavljanje vprašanj, od-
govarjanje, molčanje, spodbujanje, strinjanje, zavračanje (Meyer, 2006: 64).
Oblike poučevanja (oziroma obrazce delovanja)2 lahko združimo v več ti-
pov. Meyer govori o »družinah«: predavanje, pogovor, simulacija, igranje
vlog, didaktična igra, meditacija … Bistveno je, da te oblike ne vključuje-
jo samo učiteljevega delovanja, temveč so kompleksne strukture, ki vključu-
jejo učitelja, učence in temo. Tako mora učitelj poskrbeti ne samo, da sam
dobro odigra svoj del, temveč mora postopno zagotoviti, da učenci pozna-
jo svojo vlogo in jo tudi ustrezno odigrajo. Ali drugače: učitelj jim mora
postaviti meje delovanja, obenem pa jim omogočiti, da razvijejo svojo di-
daktično sposobnost. V tem smislu se ne učijo samo snovi, temveč tudi
tega, kako biti učenec v neki učni strukturi. Tega pa se morajo naučiti tudi
učitelji, ki so iz te perspektive nenehno tudi učenci.
Vzorci ravnanja pa so temelj oblik poučevanja in narekujejo osnov-
no izvedbeno logiko pouka. Problem, ki ga zastavimo učencem, je treba
napovedati in rešiti. Esej je treba pripraviti, napisati, prebrati, komentirati
in ovrednotiti. Vzorci ravnanja so torej strukture, ki jih oblikujejo nekate-
re dejavnosti v razredu. Lahko bi rekli, da so implicitni scenarij, ki mu mo-
rajo slediti oblike poučevanja. Tako ni mogoče čisto jasno razlikovati med
družinami oblik poučevanja (npr. didaktična igra) in vzorci ravnanja (npr.
igranje vlog). Razlika je predvsem v tem, da pri prvem poudarimo dejav-
nost učitelja, pri drugem pa temeljno strukturo dejanj, a oboje pravzaprav
govori o istem.
Procesna struktura
Procesna struktura se nanaša na časovni potek pouka. Običajno se ta di-
ahroni vidik deli na: začetek ure (motivacijo, ogrevanje, opredelitev ciljev),
vstop, obdelavo, ugotavljanje rezultatov, preverjanje, pregled in ponavlja-
nje. Teh sedem korakov lahko strnemo v tri velike enote: začetna oprede-
litev problema, njegova obravnava, povzemanje in preverjanje rezultatov.
Vidimo, da že ta običajna opredelitev učnih korakov za učitelje filozofije ni
2 Tako so poimenovane v Meyer, 2005: 76.
54
Akti poučevanja so najmanjše izvedbene enote, ki trajajo zelo malo
časa, denimo sekundo ali dve. Gre za nekakšna atomarna dejanja, najmanj-
šo enoto učiteljevega delovanja v razredu. Primer bi bilo opozorilo, spodbu-
da, pohvala – se pravi elementarno govorno dejanje. Če dejanja poučevanja
združimo v večje celote, lahko govorimo o oblikah poučevanja, ki trajajo
dlje in vključujejo različna dejanja. Usmerjeni pogovor kot oblika poučeva-
nja lahko obsega ta dejanja (akte): določitev teme, zastavljanje vprašanj, od-
govarjanje, molčanje, spodbujanje, strinjanje, zavračanje (Meyer, 2006: 64).
Oblike poučevanja (oziroma obrazce delovanja)2 lahko združimo v več ti-
pov. Meyer govori o »družinah«: predavanje, pogovor, simulacija, igranje
vlog, didaktična igra, meditacija … Bistveno je, da te oblike ne vključuje-
jo samo učiteljevega delovanja, temveč so kompleksne strukture, ki vključu-
jejo učitelja, učence in temo. Tako mora učitelj poskrbeti ne samo, da sam
dobro odigra svoj del, temveč mora postopno zagotoviti, da učenci pozna-
jo svojo vlogo in jo tudi ustrezno odigrajo. Ali drugače: učitelj jim mora
postaviti meje delovanja, obenem pa jim omogočiti, da razvijejo svojo di-
daktično sposobnost. V tem smislu se ne učijo samo snovi, temveč tudi
tega, kako biti učenec v neki učni strukturi. Tega pa se morajo naučiti tudi
učitelji, ki so iz te perspektive nenehno tudi učenci.
Vzorci ravnanja pa so temelj oblik poučevanja in narekujejo osnov-
no izvedbeno logiko pouka. Problem, ki ga zastavimo učencem, je treba
napovedati in rešiti. Esej je treba pripraviti, napisati, prebrati, komentirati
in ovrednotiti. Vzorci ravnanja so torej strukture, ki jih oblikujejo nekate-
re dejavnosti v razredu. Lahko bi rekli, da so implicitni scenarij, ki mu mo-
rajo slediti oblike poučevanja. Tako ni mogoče čisto jasno razlikovati med
družinami oblik poučevanja (npr. didaktična igra) in vzorci ravnanja (npr.
igranje vlog). Razlika je predvsem v tem, da pri prvem poudarimo dejav-
nost učitelja, pri drugem pa temeljno strukturo dejanj, a oboje pravzaprav
govori o istem.
Procesna struktura
Procesna struktura se nanaša na časovni potek pouka. Običajno se ta di-
ahroni vidik deli na: začetek ure (motivacijo, ogrevanje, opredelitev ciljev),
vstop, obdelavo, ugotavljanje rezultatov, preverjanje, pregled in ponavlja-
nje. Teh sedem korakov lahko strnemo v tri velike enote: začetna oprede-
litev problema, njegova obravnava, povzemanje in preverjanje rezultatov.
Vidimo, da že ta običajna opredelitev učnih korakov za učitelje filozofije ni
2 Tako so poimenovane v Meyer, 2005: 76.
54
