Page 58 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 58
prispevki k didaktiki filozofije/etike
jih motijo. Morajo se umiriti in počasi preklopiti na delavni način – telesno
in miselno in socialno – sosed v klopi ni več vir nekoga, ki ga moramo za-
bavati ali zbadati, temveč sodelavec. Druga težava je manj jasna: zdi se, da
dijaki nimajo nobenih težav s prehodom med učno uro in odmorom, saj v
trenutku zvonjenja nekateri kar planejo iz učilnice. A ravno to je znak te-
žav – saj se prehod iz ure v odmor pri takih dijakih začne že vsaj pet minut
pred koncem ure. Torej pouk ni zasnovan tako, da se prehod zgodi posto-
pno, da je neko obdobje, v katerem se je intenzivno delo končalo, ni pa še
konec ure. In da je to prehodno obdobje ponavljanja, utrjevanja, navezova-
nja ure na predhodne in na naslednjo ravno tako del učne ure, ne pa samo
minute tik pred odmorom, ko se samo čaka na znak za odhod.
Pri tem je treba opozoriti na posebno težava diskusijsko naravnanega
pouka, ki je v tem, da je intenzivnost razprave težko načrtovati, zato vča-
sih sledimo toku misli in se ne podrejamo kronološki uri, saj mišljenje pot-
rebuje svobodo. Na koncu (ali bolje: na sredini razmisleka, ki se mora ne-
nadoma končati) pa nam zmanjka časa za pregled rezultatov, povzemanje,
zastavljanje kontrolnih vprašanj, kaj šele za vrednotenje procesa in nave-
zovanje na naslednjo uro. Vse to morda strnemo v tri stavke, ki jih izreče-
mo, ko nas preseneti zvonec; presenečeni so morda tudi dijaki, vendar jih
zvok takoj prestavi v drug delovni način – saj morajo izklopiti naš predmet,
se sprostiti in izprazniti, da bi bili čez pet minut pripravljeni na naslednji
predmet na urniku in na učitelja z drugačnim načinom dela.
Zato je koristno uvod in sklep natančneje razčleniti ter pouk načrto-
vati tako, da je na koncu vselej dovolj časa za vse pike na i. Brez njih lah-
ko ure izzvenijo v prazno: kar smo med uro naredili, na koncu zaradi sla-
bega načrtovanja zapravimo. To drži tudi glede na teorijo pomnjenja – če
na koncu ni časa za pregled nad celoto opravljenega dela, za premislek re-
zultatov, imajo učenci preprosto manj možnosti, da bi si stvari zapomnili.
Ponavljanje – in pri filozofiji nas seveda zanima inteligentna refleksija pri-
dobljenih odgovorov, ne mehansko memoriranje – ima pomemben vpliv
na pomnjenje. Zato moramo proces dopolniti z jasno ugotovljenimi rezul-
tati, fiksiranjem rezultatov in njihovo morebitno kontekstualizacijo glede
na druge filozofske teme in glede na življenjsko izkušnjo dijakov. Tako se
ura dijakom lahko bolje vtisne v spomin. Intenzivno delo pri urah malo po-
maga, če si dijaki stvari ne zapomnijo. Spomin ima nevrološko plat in ško-
da bi bilo, če je ne bi upoštevali. Prav zato je nujna tudi domača naloga – pa
čeprav v obliki zahteve po zapisu petih stavkov. To dijake prisili, da se pred
naslednjo uro filozofije spomnijo na prejšnjo uro in tako nehote utrjujejo
58
jih motijo. Morajo se umiriti in počasi preklopiti na delavni način – telesno
in miselno in socialno – sosed v klopi ni več vir nekoga, ki ga moramo za-
bavati ali zbadati, temveč sodelavec. Druga težava je manj jasna: zdi se, da
dijaki nimajo nobenih težav s prehodom med učno uro in odmorom, saj v
trenutku zvonjenja nekateri kar planejo iz učilnice. A ravno to je znak te-
žav – saj se prehod iz ure v odmor pri takih dijakih začne že vsaj pet minut
pred koncem ure. Torej pouk ni zasnovan tako, da se prehod zgodi posto-
pno, da je neko obdobje, v katerem se je intenzivno delo končalo, ni pa še
konec ure. In da je to prehodno obdobje ponavljanja, utrjevanja, navezova-
nja ure na predhodne in na naslednjo ravno tako del učne ure, ne pa samo
minute tik pred odmorom, ko se samo čaka na znak za odhod.
Pri tem je treba opozoriti na posebno težava diskusijsko naravnanega
pouka, ki je v tem, da je intenzivnost razprave težko načrtovati, zato vča-
sih sledimo toku misli in se ne podrejamo kronološki uri, saj mišljenje pot-
rebuje svobodo. Na koncu (ali bolje: na sredini razmisleka, ki se mora ne-
nadoma končati) pa nam zmanjka časa za pregled rezultatov, povzemanje,
zastavljanje kontrolnih vprašanj, kaj šele za vrednotenje procesa in nave-
zovanje na naslednjo uro. Vse to morda strnemo v tri stavke, ki jih izreče-
mo, ko nas preseneti zvonec; presenečeni so morda tudi dijaki, vendar jih
zvok takoj prestavi v drug delovni način – saj morajo izklopiti naš predmet,
se sprostiti in izprazniti, da bi bili čez pet minut pripravljeni na naslednji
predmet na urniku in na učitelja z drugačnim načinom dela.
Zato je koristno uvod in sklep natančneje razčleniti ter pouk načrto-
vati tako, da je na koncu vselej dovolj časa za vse pike na i. Brez njih lah-
ko ure izzvenijo v prazno: kar smo med uro naredili, na koncu zaradi sla-
bega načrtovanja zapravimo. To drži tudi glede na teorijo pomnjenja – če
na koncu ni časa za pregled nad celoto opravljenega dela, za premislek re-
zultatov, imajo učenci preprosto manj možnosti, da bi si stvari zapomnili.
Ponavljanje – in pri filozofiji nas seveda zanima inteligentna refleksija pri-
dobljenih odgovorov, ne mehansko memoriranje – ima pomemben vpliv
na pomnjenje. Zato moramo proces dopolniti z jasno ugotovljenimi rezul-
tati, fiksiranjem rezultatov in njihovo morebitno kontekstualizacijo glede
na druge filozofske teme in glede na življenjsko izkušnjo dijakov. Tako se
ura dijakom lahko bolje vtisne v spomin. Intenzivno delo pri urah malo po-
maga, če si dijaki stvari ne zapomnijo. Spomin ima nevrološko plat in ško-
da bi bilo, če je ne bi upoštevali. Prav zato je nujna tudi domača naloga – pa
čeprav v obliki zahteve po zapisu petih stavkov. To dijake prisili, da se pred
naslednjo uro filozofije spomnijo na prejšnjo uro in tako nehote utrjujejo
58
