Page 57 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 57
vloga didaktičnih napotkov pr i poučevanju filozofije
prav vsi učenci. Se pravi tako, da potem, ko je neko spoznanje že vpeljano
in razloženo, z njim še delamo. Če ure utemeljimo na debati, za utrjevanje
običajno zmanjka časa. Pa bi si ga morali vzeti in vsako drugo, tretjo uro
nekaj časa posvetiti pregledu in utrjevanju tega, kar delamo. Ker dijaki po-
zabljajo, pa ne samo pozabljajo, potrebujejo predelavo gradiva, da se njiho-
ve obstoječe predstave in miselne sheme, za katere morda niti ne vedo, da
so kako povezane s tematiko učne ure, prilagodijo novim spoznanjem. In
prav to hočemo pri filozofiji: ne da dijaki zgolj spoznajo samega sebe, tem-
več da se zaradi spoznavanja in premisleka spremenijo.
Po tradicionalni predstavi ima ura uvod, jedro in sklep. V uvodu se na-
pove tema ure, v sklepu pa se povzame doseženo. A podrobnejši pogled te
metodične splošnosti zaplete. Če je prvi korak vzpostavitev stika z dijaki, je
naslednji korak navezava na prejšnjo uro, da se vzpostavi kontinuiteta po-
uka. Nekateri učitelji celo ponavljajo in ocenjujejo na začetku ure (to se zdi
slab uvod v novo uro za večji del dijakov, ki med ocenjevanjem največkrat
ne sledijo, tako da je to zanje uvod v prostočasne dejavnosti). Potem šele sle-
di uvod v dejavnost vsakokratne ure, zato bi lahko trdili, da imajo učne ure
dva uvoda. Najprej uvod v posamezno uro kot element celoletnega dela in
uvod v dejavnost, ki bo zaznamovala posamezno uro, navodila, kaj je tre-
ba narediti itd. Ta dva koraka sta lahko spojena v enega samega, a vsebin-
sko gre vseeno za dva koraka.
Podobno velja za sklep. Eno je sklep ure, morebitna domača naloga,
napoved naslednje ure, navezovanje na bodoče delo, itd. – se pravi konec
ure kot konec časovnega elementa pouka. Drugo je konec dejavnosti, ki je
bila v središču te ure, ugotavljanje rezultatov, preverjanje razumevanja, mo-
rebitno ponavljanje. Imamo torej dva uvoda in dva sklepa – terminološko
bi ju lahko ločili kot uvod in sklep ure ter uvod in sklep v posebno temo ozi-
roma dejavnost, ki je v središču posamezne ure – ni pa njen edini element.
Uvod in sklep ure vsebujeta tudi splošni menedžment pouka, se pravi
elemente, ki so povezane v vlogo učitelja kot odgovornega za celoletni potek
pouka. Logično bi lahko imeli dve osebi: ena skrbi za potek pouka, sprej-
me in odpusti dijake, naveže konkretno uro na celoto pouka, druga oseba
pa je skrbnica konkretne teme posamezne ure. Če imamo pri pouku gosta,
ki bo namesto nas opravil uro, je razlika med tema dvema funkcija jasna.
To razlikovanje se lahko zdi nepotrebno dlakocepstvo. Vendar ima
pojasnjevalno moč in praktično korist. Uvodi in sklepi nam pogosto delajo
težave. Prehodi so težavni – prehod iz odmora v uro, pa tudi prehod iz ure
v odmor. Prva težava je jasna: dijaki se morajo v razredu zbrati, zamudniki
57
prav vsi učenci. Se pravi tako, da potem, ko je neko spoznanje že vpeljano
in razloženo, z njim še delamo. Če ure utemeljimo na debati, za utrjevanje
običajno zmanjka časa. Pa bi si ga morali vzeti in vsako drugo, tretjo uro
nekaj časa posvetiti pregledu in utrjevanju tega, kar delamo. Ker dijaki po-
zabljajo, pa ne samo pozabljajo, potrebujejo predelavo gradiva, da se njiho-
ve obstoječe predstave in miselne sheme, za katere morda niti ne vedo, da
so kako povezane s tematiko učne ure, prilagodijo novim spoznanjem. In
prav to hočemo pri filozofiji: ne da dijaki zgolj spoznajo samega sebe, tem-
več da se zaradi spoznavanja in premisleka spremenijo.
Po tradicionalni predstavi ima ura uvod, jedro in sklep. V uvodu se na-
pove tema ure, v sklepu pa se povzame doseženo. A podrobnejši pogled te
metodične splošnosti zaplete. Če je prvi korak vzpostavitev stika z dijaki, je
naslednji korak navezava na prejšnjo uro, da se vzpostavi kontinuiteta po-
uka. Nekateri učitelji celo ponavljajo in ocenjujejo na začetku ure (to se zdi
slab uvod v novo uro za večji del dijakov, ki med ocenjevanjem največkrat
ne sledijo, tako da je to zanje uvod v prostočasne dejavnosti). Potem šele sle-
di uvod v dejavnost vsakokratne ure, zato bi lahko trdili, da imajo učne ure
dva uvoda. Najprej uvod v posamezno uro kot element celoletnega dela in
uvod v dejavnost, ki bo zaznamovala posamezno uro, navodila, kaj je tre-
ba narediti itd. Ta dva koraka sta lahko spojena v enega samega, a vsebin-
sko gre vseeno za dva koraka.
Podobno velja za sklep. Eno je sklep ure, morebitna domača naloga,
napoved naslednje ure, navezovanje na bodoče delo, itd. – se pravi konec
ure kot konec časovnega elementa pouka. Drugo je konec dejavnosti, ki je
bila v središču te ure, ugotavljanje rezultatov, preverjanje razumevanja, mo-
rebitno ponavljanje. Imamo torej dva uvoda in dva sklepa – terminološko
bi ju lahko ločili kot uvod in sklep ure ter uvod in sklep v posebno temo ozi-
roma dejavnost, ki je v središču posamezne ure – ni pa njen edini element.
Uvod in sklep ure vsebujeta tudi splošni menedžment pouka, se pravi
elemente, ki so povezane v vlogo učitelja kot odgovornega za celoletni potek
pouka. Logično bi lahko imeli dve osebi: ena skrbi za potek pouka, sprej-
me in odpusti dijake, naveže konkretno uro na celoto pouka, druga oseba
pa je skrbnica konkretne teme posamezne ure. Če imamo pri pouku gosta,
ki bo namesto nas opravil uro, je razlika med tema dvema funkcija jasna.
To razlikovanje se lahko zdi nepotrebno dlakocepstvo. Vendar ima
pojasnjevalno moč in praktično korist. Uvodi in sklepi nam pogosto delajo
težave. Prehodi so težavni – prehod iz odmora v uro, pa tudi prehod iz ure
v odmor. Prva težava je jasna: dijaki se morajo v razredu zbrati, zamudniki
57
