Page 52 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 52
prispevki k didaktiki filozofije/etike
Vidimo, da pri tem razmisleku pušča ob strani, kako je učitelj sam že
bil izoblikovan z določenimi vsebinami in kako je sama vsebina vselej že
strukturirana. Res pa je, da ji mora učitelj v didaktične namene dati dru-
gačno strukturo. Tako da bi lahko rekli, da gre za dve strukturi vsebine: di-
sciplinarno (pri filozofiji zaradi pluralnosti pojmovanja filozofije gre morda
celo za disciplinarne strukture) in didaktično. Disciplinarna je že dana, di-
daktična pa je bolj odvisna od posameznega učitelja, čeprav tudi na tem po-
dročju učitelj ne začenja prav od začetka, temveč je že določen s svojo štu-
dijsko zgodovino in gradivi, ki so na voljo.
Socialna struktura
Tradicionalna didaktika je to poimenovala oblike pouka, vendar se zdi iz-
raz socialna struktura primernejši, saj ne gre toliko za obliko pouka kakor
za obliko strukturiranja socialnega prostora razreda pri pouku. Meyer go-
vori o sodelovanju, ki je potrebno za dosego ciljev. Meyer tako ne govori o
konstruktivizmu in konstrukciji vednosti, temveč o dejavnosti, ki bo pri-
vedla do rezultatov. Socialne strukture so povezane z diferenciacijo, se pra-
vi z delitvijo dela v razredu, in ne samo s tem, v kateri obliki bo potekalo.
Na zunaj gre za strukturiranje prostora, ki določa sodelovanje med učen-
ci ter med učenci in učiteljem (organizacija razreda implicira tip sporazu-
mevanja oziroma spodbuja tipe oziroma nekatere tipe sporazumevanja in
otežuje druge tipe). Meyer ni privrženec razvrščanja, ki je samo sebi na-
men, prav tako ga ni strah preprostosti, tako da zelo jasno in razločno za-
piše: »Obstajajo štiri socialne oblike – in nič več: frontalni pouk (imenovan
tudi razredni ali plenarni pouk), skupinski pouk (tudi skupinsko delo, tim-
sko delo), partnersko delo (tudi pouk v dvojicah, parih), individualno delo
(tudi samostojno delo, tiho delo).« (Meyer, 2006: 60)
Meyer povezuje socialne oblike s prilagajanjem sposobnostim in za-
nimanju učencev, z vpeljavo več zornih kotov in specializacijo, individual-
nim poglobljenim obravnavanjem dela snovi. Pa tudi s spodbujanjem so-
cialnega učenja (modno bi temu rekli socialne inteligence) in razvijanjem
odnosa do raznovrstnosti. Seveda pa diferenciacija privede do potrebe po
nasprotnem procesu, po integraciji. Zato ena socialna struktura zahteva
drugo. Individualno delo tako zahteva dopolnitev v neki drugi obliki, prek
katere bo posameznik dobil povratno in informacijo o svojih zamislih –
morda delo v paru ali delo v skupini. Kar je v skladu z notranjo dinami-
ko pouka, ki ga oblikujejo na eni strani posamezni dijaki na drugi strani
pa celoten razred. Vsega tega učitelji običajno nimamo v mislih pri pouku.
52
Vidimo, da pri tem razmisleku pušča ob strani, kako je učitelj sam že
bil izoblikovan z določenimi vsebinami in kako je sama vsebina vselej že
strukturirana. Res pa je, da ji mora učitelj v didaktične namene dati dru-
gačno strukturo. Tako da bi lahko rekli, da gre za dve strukturi vsebine: di-
sciplinarno (pri filozofiji zaradi pluralnosti pojmovanja filozofije gre morda
celo za disciplinarne strukture) in didaktično. Disciplinarna je že dana, di-
daktična pa je bolj odvisna od posameznega učitelja, čeprav tudi na tem po-
dročju učitelj ne začenja prav od začetka, temveč je že določen s svojo štu-
dijsko zgodovino in gradivi, ki so na voljo.
Socialna struktura
Tradicionalna didaktika je to poimenovala oblike pouka, vendar se zdi iz-
raz socialna struktura primernejši, saj ne gre toliko za obliko pouka kakor
za obliko strukturiranja socialnega prostora razreda pri pouku. Meyer go-
vori o sodelovanju, ki je potrebno za dosego ciljev. Meyer tako ne govori o
konstruktivizmu in konstrukciji vednosti, temveč o dejavnosti, ki bo pri-
vedla do rezultatov. Socialne strukture so povezane z diferenciacijo, se pra-
vi z delitvijo dela v razredu, in ne samo s tem, v kateri obliki bo potekalo.
Na zunaj gre za strukturiranje prostora, ki določa sodelovanje med učen-
ci ter med učenci in učiteljem (organizacija razreda implicira tip sporazu-
mevanja oziroma spodbuja tipe oziroma nekatere tipe sporazumevanja in
otežuje druge tipe). Meyer ni privrženec razvrščanja, ki je samo sebi na-
men, prav tako ga ni strah preprostosti, tako da zelo jasno in razločno za-
piše: »Obstajajo štiri socialne oblike – in nič več: frontalni pouk (imenovan
tudi razredni ali plenarni pouk), skupinski pouk (tudi skupinsko delo, tim-
sko delo), partnersko delo (tudi pouk v dvojicah, parih), individualno delo
(tudi samostojno delo, tiho delo).« (Meyer, 2006: 60)
Meyer povezuje socialne oblike s prilagajanjem sposobnostim in za-
nimanju učencev, z vpeljavo več zornih kotov in specializacijo, individual-
nim poglobljenim obravnavanjem dela snovi. Pa tudi s spodbujanjem so-
cialnega učenja (modno bi temu rekli socialne inteligence) in razvijanjem
odnosa do raznovrstnosti. Seveda pa diferenciacija privede do potrebe po
nasprotnem procesu, po integraciji. Zato ena socialna struktura zahteva
drugo. Individualno delo tako zahteva dopolnitev v neki drugi obliki, prek
katere bo posameznik dobil povratno in informacijo o svojih zamislih –
morda delo v paru ali delo v skupini. Kar je v skladu z notranjo dinami-
ko pouka, ki ga oblikujejo na eni strani posamezni dijaki na drugi strani
pa celoten razred. Vsega tega učitelji običajno nimamo v mislih pri pouku.
52
