Page 56 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 56
prispevki k didaktiki filozofije/etike
puščamo odprte, in dijakom prepuščamo, naj jih sami domislijo. A pre-
več odprtosti škodi, posebno tistim dijakom, ki hočejo več varnosti, goto-
vosti in navodil. Seveda se nam zdi, da je filozofija prav negotovost, dvom,
čudenje, da je torej prav, da se dijaki počutijo zgubljeni. A preveč izgublje-
nosti je neplodno. Nekatere stvari morajo preprosto razumeti in zdi se, da
filozofi pogosto ne naredimo dovolj, da bi vsi dijaki razumeli nekatere bi-
stvene reči. Seveda je to težko izpeljati tako, da ni dolgočasno za nekatere
in prezahtevno za druge. Vprašanje, kako narediti, da bodo vaje pomaga-
le k razumevanju, je bistveno. Nanj ni jasnega odgovora, a zdi se, da si tega
vprašanja nismo niti začeli postavljati. Eseji in pisne domače naloge k temu
nedvomno pomagajo, tudi na več načinov priti do istega poudarka poma-
ga, vendar učitelji nimamo na voljo dobrih vaj, ki bi pomagale utrditi zna-
nje in ga prenesti na druga področje.
Meyer opozarja na več ciljev vaj: avtomatizacija (utrjevanje, rutinizi-
ranje), povečanje kakovosti (poglabljanje) in transfer (uporaba na novih
področjih). Vidimo, da vaja ni samo ponotranjenje danega, temveč veča-
nje znanja, bodisi v globino bodisi z uporabo na novih področjih. Vaja je
delo z znanjem, je preoblikovanje znanja, ga aktivira in naredi delujočega v
naši praksi in naših strukturah vednosti. Ko z znanjem nekaj delamo, zna-
nje nekaj dela z nami in v nas. Dobro pripravljena vaja vključuje nova izku-
stva, ki se povežejo z znanjem, njegovo predelavo in sistematizacijo, upora-
bo in preverjanjem.
Vaje so v resnici strategije učenja, ki z različnimi tehnikami dela z zna-
njem omogočajo, da je to znanje v resnici usvojeno, predelano in uporab-
ljivo. Strategije elaboracije za abstraktne vsebine iščejo konkretne prime-
re, preoblikujejo trditve, postavljajo nasprotje trditvam, povezujejo novo
znanje s starim in ustvarjajo mreže. Strategija redukcije in organizacije
vzpostavlja povezave v gradivu, ki naj bi ga predelali. Gradivo se krči in
razširja, pomembno se loči od manj pomembnega, gradi se mreža in hie-
rarhija pojmov, gradivo se deli v manjše dele, ti pa se nato spet povezujejo.
Strategije preverjanja iščejo napake in jih odpravljajo, izmišljujejo se vpra-
šanja za preverjanje in nanja se odgovarja.
S tem bi se morali pri filozofiji bolj ukvarjati. Zlasti z dobrimi vpraša-
nji, dobrimi besedili za širitev pomena, s kritikami in pripravo dialoškega
prostora, ki omogoča osvetliti neko temo z več zornih kotov, z dobrimi pri-
meri, nasprotnimi, alternativnimi teorijami, mrežami pojmov, nasprotni-
mi pogledi, skratka z dodatno razdelavo, ki omogoča, da se obdelana snov
res poglobljeno razume in, predvsem, da jo na zadovoljivi ravni razumejo
56
puščamo odprte, in dijakom prepuščamo, naj jih sami domislijo. A pre-
več odprtosti škodi, posebno tistim dijakom, ki hočejo več varnosti, goto-
vosti in navodil. Seveda se nam zdi, da je filozofija prav negotovost, dvom,
čudenje, da je torej prav, da se dijaki počutijo zgubljeni. A preveč izgublje-
nosti je neplodno. Nekatere stvari morajo preprosto razumeti in zdi se, da
filozofi pogosto ne naredimo dovolj, da bi vsi dijaki razumeli nekatere bi-
stvene reči. Seveda je to težko izpeljati tako, da ni dolgočasno za nekatere
in prezahtevno za druge. Vprašanje, kako narediti, da bodo vaje pomaga-
le k razumevanju, je bistveno. Nanj ni jasnega odgovora, a zdi se, da si tega
vprašanja nismo niti začeli postavljati. Eseji in pisne domače naloge k temu
nedvomno pomagajo, tudi na več načinov priti do istega poudarka poma-
ga, vendar učitelji nimamo na voljo dobrih vaj, ki bi pomagale utrditi zna-
nje in ga prenesti na druga področje.
Meyer opozarja na več ciljev vaj: avtomatizacija (utrjevanje, rutinizi-
ranje), povečanje kakovosti (poglabljanje) in transfer (uporaba na novih
področjih). Vidimo, da vaja ni samo ponotranjenje danega, temveč veča-
nje znanja, bodisi v globino bodisi z uporabo na novih področjih. Vaja je
delo z znanjem, je preoblikovanje znanja, ga aktivira in naredi delujočega v
naši praksi in naših strukturah vednosti. Ko z znanjem nekaj delamo, zna-
nje nekaj dela z nami in v nas. Dobro pripravljena vaja vključuje nova izku-
stva, ki se povežejo z znanjem, njegovo predelavo in sistematizacijo, upora-
bo in preverjanjem.
Vaje so v resnici strategije učenja, ki z različnimi tehnikami dela z zna-
njem omogočajo, da je to znanje v resnici usvojeno, predelano in uporab-
ljivo. Strategije elaboracije za abstraktne vsebine iščejo konkretne prime-
re, preoblikujejo trditve, postavljajo nasprotje trditvam, povezujejo novo
znanje s starim in ustvarjajo mreže. Strategija redukcije in organizacije
vzpostavlja povezave v gradivu, ki naj bi ga predelali. Gradivo se krči in
razširja, pomembno se loči od manj pomembnega, gradi se mreža in hie-
rarhija pojmov, gradivo se deli v manjše dele, ti pa se nato spet povezujejo.
Strategije preverjanja iščejo napake in jih odpravljajo, izmišljujejo se vpra-
šanja za preverjanje in nanja se odgovarja.
S tem bi se morali pri filozofiji bolj ukvarjati. Zlasti z dobrimi vpraša-
nji, dobrimi besedili za širitev pomena, s kritikami in pripravo dialoškega
prostora, ki omogoča osvetliti neko temo z več zornih kotov, z dobrimi pri-
meri, nasprotnimi, alternativnimi teorijami, mrežami pojmov, nasprotni-
mi pogledi, skratka z dodatno razdelavo, ki omogoča, da se obdelana snov
res poglobljeno razume in, predvsem, da jo na zadovoljivi ravni razumejo
56
