Page 55 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 55
vloga didaktičnih napotkov pr i poučevanju filozofije
preveč običajna: druga polovica korakov se nanaša na tisto, za kar pri pou-
ku filozofije pogosto zmanjka časa. Predvsem je pomembno, da ima proces
dva vidika: prvi je razdelava ure na posamezne dele in korake, drugi pa je
povezovanje tako razčlenjenega. Čeprav se zdi prvi korak najpomembnej-
ši, saj nam omogoča smiselno razčleniti uro, pa za njeno uspešnost drugi
ni nič manj pomemben. Drugi vidik opozarja na ključni pomen »pregibnih
mest« (Meyer, 2006: 66), opozarja torej na točke prehoda, pri katerih se ena
dejavnost zaključi in začne druga, torej na točke, pri katerih lahko »izgu-
bimo« dijake, zato moramo biti med uro nanje posebno pozorni. Seveda se
zdi, da en korak sam na sebi deluje tudi kot napoved in uvod v drugega, in
vsebinsko je res tako, ni pa nujno, da pri uri tako tudi deluje na dijake. Na
neki ravni ima vsak element ure tudi svoj uvid in sklep, tako da se po vsa-
kem delnem sklepu ura nekako spet začne z uvodom v nov del. Pregibna
mesta so torej točke med sklepom enega dela ure in uvodom drugega, ne-
kakšno nikogaršnje zemljišče, na katerem zlahka zaidemo, zato ga je treba
posebej previdno in pozorno prečiti.
Načrtovanje pouka, ponavljanje, dvojnost uvoda
Vse te strukture vplivajo na načrtovanje pouka. V prvem koraku moramo
izbrati temo učne ure. V drugem koraku opredelimo naloge učne ure. V
tretjem koraku opredelimo njeno vsebinsko strukturo ter pripravimo učno
gradivo in pripomočke. V četrtem koraku določimo izvedbeno strukturo
ure: kakšne oblike poučevanja bomo uporabili. V petek koraku opredeli-
mo socialne strukture, ki jih bomo med uro organizirali. V šestem koraku
bomo načrtovali njen potek: uvod, izvedba, preverjanje/ugotavljanje rezul-
tatov. Izvajanje načrta Meyer poimenuje didaktična inscenacija. Pri učni
uri gre vedno za več kakor zgolj za izvedbo oziroma udejanjenje učnega na-
črta. Ura se nekako zgodi in ima vsaj deloma svojo logiko, preseže načrt in
je manj od njega.
Ne gre zgolj za povzemanje, ponavljanje, utrjevanje in preverjanje. Gre
za vprašanje, kako to narediti inteligentno. V Kaj je dober pouk Meyer to,
namreč inteligentno vajo, opredeli kot eno od desetih značilnosti dobrega
pouka. Ne gre samo za to, da je treba priti do preglednih rezultatov, tako da
je učencem jasno, kaj morajo znati. Pri filozofiji je rezultate težko predsta-
viti tako atomarno. Delno zato, ker gre tudi za sposobnost filozofiranja, kar
ni nekaj enostavnega, delno zato, ker gre za celoten razmislek in globinsko
razumevanje, zaradi katerega dijaki drugače, bolje razumejo svet. Ali pa so
se vsaj znebili nekaterih napačnih predstav. To je razlog, da učitelji stvari
55
preveč običajna: druga polovica korakov se nanaša na tisto, za kar pri pou-
ku filozofije pogosto zmanjka časa. Predvsem je pomembno, da ima proces
dva vidika: prvi je razdelava ure na posamezne dele in korake, drugi pa je
povezovanje tako razčlenjenega. Čeprav se zdi prvi korak najpomembnej-
ši, saj nam omogoča smiselno razčleniti uro, pa za njeno uspešnost drugi
ni nič manj pomemben. Drugi vidik opozarja na ključni pomen »pregibnih
mest« (Meyer, 2006: 66), opozarja torej na točke prehoda, pri katerih se ena
dejavnost zaključi in začne druga, torej na točke, pri katerih lahko »izgu-
bimo« dijake, zato moramo biti med uro nanje posebno pozorni. Seveda se
zdi, da en korak sam na sebi deluje tudi kot napoved in uvod v drugega, in
vsebinsko je res tako, ni pa nujno, da pri uri tako tudi deluje na dijake. Na
neki ravni ima vsak element ure tudi svoj uvid in sklep, tako da se po vsa-
kem delnem sklepu ura nekako spet začne z uvodom v nov del. Pregibna
mesta so torej točke med sklepom enega dela ure in uvodom drugega, ne-
kakšno nikogaršnje zemljišče, na katerem zlahka zaidemo, zato ga je treba
posebej previdno in pozorno prečiti.
Načrtovanje pouka, ponavljanje, dvojnost uvoda
Vse te strukture vplivajo na načrtovanje pouka. V prvem koraku moramo
izbrati temo učne ure. V drugem koraku opredelimo naloge učne ure. V
tretjem koraku opredelimo njeno vsebinsko strukturo ter pripravimo učno
gradivo in pripomočke. V četrtem koraku določimo izvedbeno strukturo
ure: kakšne oblike poučevanja bomo uporabili. V petek koraku opredeli-
mo socialne strukture, ki jih bomo med uro organizirali. V šestem koraku
bomo načrtovali njen potek: uvod, izvedba, preverjanje/ugotavljanje rezul-
tatov. Izvajanje načrta Meyer poimenuje didaktična inscenacija. Pri učni
uri gre vedno za več kakor zgolj za izvedbo oziroma udejanjenje učnega na-
črta. Ura se nekako zgodi in ima vsaj deloma svojo logiko, preseže načrt in
je manj od njega.
Ne gre zgolj za povzemanje, ponavljanje, utrjevanje in preverjanje. Gre
za vprašanje, kako to narediti inteligentno. V Kaj je dober pouk Meyer to,
namreč inteligentno vajo, opredeli kot eno od desetih značilnosti dobrega
pouka. Ne gre samo za to, da je treba priti do preglednih rezultatov, tako da
je učencem jasno, kaj morajo znati. Pri filozofiji je rezultate težko predsta-
viti tako atomarno. Delno zato, ker gre tudi za sposobnost filozofiranja, kar
ni nekaj enostavnega, delno zato, ker gre za celoten razmislek in globinsko
razumevanje, zaradi katerega dijaki drugače, bolje razumejo svet. Ali pa so
se vsaj znebili nekaterih napačnih predstav. To je razlog, da učitelji stvari
55
