Page 53 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 53
vloga didaktičnih napotkov pr i poučevanju filozofije
Na oblike dela pomislimo, ko poskušamo doseči boljše sodelovanje učen-
cev, ne pa zato, da bi spodbujali socialno učenje ali individualizirali pouk.
Vendar so vključeni vsi ti vidiki, ne glede na to, da je glede na organizacijo
pouka največkrat bistvena motivacija za odmik od tradicionalnega položa-
ja učitelja v razredu želja razviti globlje razumevanje pri dijakih.
Operativna struktura
Operativna struktura je načrt delitve dela med učiteljem in učenci, a se-
veda tudi načrt, kaj natančno bo naredil učitelj in kakšno ravnanje pri-
čakuje od učencev. Vprašanje po operativni strukturi se nanaša torej tudi
na to, kakšne oblike oziroma tipi poučevanja (učiteljevih dejanj) so pri-
merni. Meyer se izogne običajni dolgočasni razvrstitvi metod poučevanja,
tako da loči več ravni. V Didaktičnih modelih to naredi s strukturno lo-
giko pouka, ki vključuje cilje, vsebine, čas, socialne odnose in delovanje
(ravnanje) ter tem razsežnostim ustrezne strukture pouka. V Kaj je dober
pouk (Meyer, 2005: 75) pa govori o treh ravneh metodike: makro-, mezo- in
mikrometodiki.
Makrometodika vsebuje velike metodične oblike oziroma temeljne
oblike pouka, ki so svobodno delo (z visokim deležem samoorganizirajo-
čega se učenja), tradicionalni pouk (z visokim deležem učiteljevega vode-
nja), delo pri projektu (sodelovalni pouk z visokim deležem skupinskega
dela) in skupni pouk (proslave, sestanek razreda …).
Mezometodika se nanaša na razsežnosti metodičnega delovanja, ki
vključuje socialne oblike (plenum, skupinski pouk, delo v paru, individu-
alno delo), obrazce delovanja (predavanje, pripovedovanje, delo z besedi-
lom, disput, eksplikacija …) in faze učnega procesa (uvod-razdelava-ugo-
tavljanje rezultatov)1. Na to smo učitelji običajno pozorni pri načrtovanju
posamezne ure.
Mikrodinamika se nanaša na tehnike inscenacije: dajanje impulza, ču-
denje, provociranje, demonstracija, dramatizacija, modeliranje, prikazova-
nje …, in tako ustreza aktom poučevanja iz Didaktičnih modelov. Če po-
skusimo s hitro primerjavo obeh študij, vidimo, da v Didaktičnih modelih
operativno strukturo obravnava z dveh plati, notranje in zunanje. Zunanja
plat je povezana z »akti in oblikami poučevanja in učenja«, notranja pa z
»vzorci ravnanja«.
1 Kar sicer spada v časovno razporeditev, torej v procesno strukturo. Slednja ne meri
na tipe procesov, temveč na časovno organizacijo ure, se pravi na njen časovni potek.
53
Na oblike dela pomislimo, ko poskušamo doseči boljše sodelovanje učen-
cev, ne pa zato, da bi spodbujali socialno učenje ali individualizirali pouk.
Vendar so vključeni vsi ti vidiki, ne glede na to, da je glede na organizacijo
pouka največkrat bistvena motivacija za odmik od tradicionalnega položa-
ja učitelja v razredu želja razviti globlje razumevanje pri dijakih.
Operativna struktura
Operativna struktura je načrt delitve dela med učiteljem in učenci, a se-
veda tudi načrt, kaj natančno bo naredil učitelj in kakšno ravnanje pri-
čakuje od učencev. Vprašanje po operativni strukturi se nanaša torej tudi
na to, kakšne oblike oziroma tipi poučevanja (učiteljevih dejanj) so pri-
merni. Meyer se izogne običajni dolgočasni razvrstitvi metod poučevanja,
tako da loči več ravni. V Didaktičnih modelih to naredi s strukturno lo-
giko pouka, ki vključuje cilje, vsebine, čas, socialne odnose in delovanje
(ravnanje) ter tem razsežnostim ustrezne strukture pouka. V Kaj je dober
pouk (Meyer, 2005: 75) pa govori o treh ravneh metodike: makro-, mezo- in
mikrometodiki.
Makrometodika vsebuje velike metodične oblike oziroma temeljne
oblike pouka, ki so svobodno delo (z visokim deležem samoorganizirajo-
čega se učenja), tradicionalni pouk (z visokim deležem učiteljevega vode-
nja), delo pri projektu (sodelovalni pouk z visokim deležem skupinskega
dela) in skupni pouk (proslave, sestanek razreda …).
Mezometodika se nanaša na razsežnosti metodičnega delovanja, ki
vključuje socialne oblike (plenum, skupinski pouk, delo v paru, individu-
alno delo), obrazce delovanja (predavanje, pripovedovanje, delo z besedi-
lom, disput, eksplikacija …) in faze učnega procesa (uvod-razdelava-ugo-
tavljanje rezultatov)1. Na to smo učitelji običajno pozorni pri načrtovanju
posamezne ure.
Mikrodinamika se nanaša na tehnike inscenacije: dajanje impulza, ču-
denje, provociranje, demonstracija, dramatizacija, modeliranje, prikazova-
nje …, in tako ustreza aktom poučevanja iz Didaktičnih modelov. Če po-
skusimo s hitro primerjavo obeh študij, vidimo, da v Didaktičnih modelih
operativno strukturo obravnava z dveh plati, notranje in zunanje. Zunanja
plat je povezana z »akti in oblikami poučevanja in učenja«, notranja pa z
»vzorci ravnanja«.
1 Kar sicer spada v časovno razporeditev, torej v procesno strukturo. Slednja ne meri
na tipe procesov, temveč na časovno organizacijo ure, se pravi na njen časovni potek.
53
