Page 47 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 47
Vloga didaktičnih napotkov
pri poučevanju filozofije
Kaj se lahko izkušeni učitelji filozofije česa naučijo od didaktike? Vprašanje
je zanimivo tudi zato, ker je univerzitetni študij didaktike (pa tudi dru-
gih pedagoških predmetov) marsikomu ostal v slabem spominu: učitelji se
pogosto spominjajo predalčkanja, seznamov in vsebin, ki so se zdeli neži-
vljenjski in neuporabni. Ker so predavatelji redko govorili na osnovi lastnih
izkušenj poučevanja, posredovanih vsebin niso znali smiselno povezati s
poukom. Da svojih teorij niso znali povezati s filozofijo, je bil za študen-
te filozofije še dodaten minus. Zdravorazumska razločevanja brez življe-
nja duha, taki so se pedagoški predmeti pogosto zdeli študentom filozofije.
Tudi sicer se zdi, da študenti, bodoči učitelji, potrebujejo predvsem po-
znavanje filozofije. Ker študij da predvsem vednost o filozofiji, manj pa spo-
sobnost misliti filozofijo, s filozofijo in v filozofiji, se zdi didaktika pravza-
prav tudi za začetnike manj pomembno področje, za izkušene učitelje pa
prihaja prepozno, saj so se naučili že iz lastnih izkušenj – vsak je že sam
zgradil neka osebna intuitivna didaktična pravila.
Vendar pa pri pripravi pouka nekateri študenti potrebujejo več opore.
Ne vedo, kako bi se znašli v razredu, zato je prvi nastop zanje silno težaven,
ne glede na njihove dijaške izkušnje ter ne glede na hospitacije in prakso.
Želijo si konkretnih napotkov, kaj početi v razredu. V nekem smislu jih ne
morejo dobiti, saj je njihova naloga – naloga priprave ure – prav v tem, da
sami prevzamejo odgovornost in sprejmejo nekatere odločitve. A silne te-
žave nekaterih med njimi pričajo, da bi na začetku potrebovali nekakšno
47
pri poučevanju filozofije
Kaj se lahko izkušeni učitelji filozofije česa naučijo od didaktike? Vprašanje
je zanimivo tudi zato, ker je univerzitetni študij didaktike (pa tudi dru-
gih pedagoških predmetov) marsikomu ostal v slabem spominu: učitelji se
pogosto spominjajo predalčkanja, seznamov in vsebin, ki so se zdeli neži-
vljenjski in neuporabni. Ker so predavatelji redko govorili na osnovi lastnih
izkušenj poučevanja, posredovanih vsebin niso znali smiselno povezati s
poukom. Da svojih teorij niso znali povezati s filozofijo, je bil za študen-
te filozofije še dodaten minus. Zdravorazumska razločevanja brez življe-
nja duha, taki so se pedagoški predmeti pogosto zdeli študentom filozofije.
Tudi sicer se zdi, da študenti, bodoči učitelji, potrebujejo predvsem po-
znavanje filozofije. Ker študij da predvsem vednost o filozofiji, manj pa spo-
sobnost misliti filozofijo, s filozofijo in v filozofiji, se zdi didaktika pravza-
prav tudi za začetnike manj pomembno področje, za izkušene učitelje pa
prihaja prepozno, saj so se naučili že iz lastnih izkušenj – vsak je že sam
zgradil neka osebna intuitivna didaktična pravila.
Vendar pa pri pripravi pouka nekateri študenti potrebujejo več opore.
Ne vedo, kako bi se znašli v razredu, zato je prvi nastop zanje silno težaven,
ne glede na njihove dijaške izkušnje ter ne glede na hospitacije in prakso.
Želijo si konkretnih napotkov, kaj početi v razredu. V nekem smislu jih ne
morejo dobiti, saj je njihova naloga – naloga priprave ure – prav v tem, da
sami prevzamejo odgovornost in sprejmejo nekatere odločitve. A silne te-
žave nekaterih med njimi pričajo, da bi na začetku potrebovali nekakšno
47
