Page 44 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 44
prispevki k didaktiki filozofije/etike
problematiko. Takrat nam gre za pregled predznanja, ozavedenje predra-
zumevanja, buditev občutka za problem. Morda nam gre za vpeljavo fi-
lozofskega paradigmatičnega lotevanja problema, denimo za empiristično
približevanje spoznavni teoriji. Morda je to uro poudarek na vsakdanjem
izkustvu učencev ali na srečevanju z nečim novim, neznanim, nerazumlji-
vim, kar jim je treba nekako približati. Morda pa nas zanima trenutek znaj-
denja v tem novem, gibanja v razširjenem svetu, ki vsebuje njihovo izkustvo
in zdaj že bolj domač filozofski pogled. Ali pa dialog med več filozofskimi
paradigmami in iskanje lastne poti v dilemah, ki jih odpirajo.
Ni enotnega pravila za obravnavo besedila pri pouku, vendar pa neke
splošne smernice in osnovna delitev besedil lahko včasih pridejo prav.
Delitev je lahko precej zdravorazumska na filozofska in nefilozofska dela,
na kratke, malo daljše in dolge odlomke, predvsem pa na živo pričevanje o
odkrivanju novega sveta, naknadno poročanje o odkritjih in zunanji govor
o dognanjih drugih.
Izvirna besedila velikih avtorjev so pogosto težka, a vsebujejo pre-
sežek, ki se nanaša predvsem na odkrivanje in vsebuje sledi večplastnos-
ti projekta, ki jo razlage odpravijo. To je prednost in slabost – odvisno od
namena branja. Slabost je, ker je delo lahko teže razumljivo, saj je treba po-
ante šele razbrati in jih izluščiti. Prav to pa je hkrati prednost, če nas zani-
ma izluščevanje – če želimo bolj spodbujati mišljenje dijakov in nas ne za-
nima predvsem poanta oziroma poseben zorni kot posameznega filozofa.
Nefilozofska besedila imajo nekaj prednosti. Če so literarna, dajo av-
torjevi ideji čutno podobo in bolj nagovarjajo konkretnost izkustva in
predstavne moči bralca. Pogosto se giblje v prostoru med vsakdanjim iz-
kustvom in filozofsko zgoščenostjo, tako da dajejo vsakdanji zavesti lažji
vstop v filozofijo kakor abstraktno mišljenje. Po drugi strani pa zaradi svo-
je udobnosti in lahkotnosti razumevanja učencem lahko prepreči, da bi se
dvignili na višjo raven, v svet Platonovih idej.
Branje filozofije ima torej pri pouku filozofije različne vloge. Ta trditev
je preprosta, a se takoj lahko postavi pomislek. Branje filozofije je samo sebi
namen, ne služi nobenemu zunanjemu smotru. In res je, ko stopimo v svet
filozofije, ta postavlja cilje in smotre ter sam opredeljuje, kaj za kaj potrebu-
je. V tem smislu filozofija ne služi nobenemu vnaprejšnjemu smotru. Je in-
telektualna dejavnost, ki spada k človekovi naravi, kakor Aristotelova inte-
lektualna vrlina, ki dela človeka polno človeka. Pri navadnem pouku ima
filozofsko besedilo redko tak status, ga pa nujno ima na pripravah za ma-
turo, kjer gre za delo kot delo. Ko Walter Kaufmann v »Umetnosti branja«
44
problematiko. Takrat nam gre za pregled predznanja, ozavedenje predra-
zumevanja, buditev občutka za problem. Morda nam gre za vpeljavo fi-
lozofskega paradigmatičnega lotevanja problema, denimo za empiristično
približevanje spoznavni teoriji. Morda je to uro poudarek na vsakdanjem
izkustvu učencev ali na srečevanju z nečim novim, neznanim, nerazumlji-
vim, kar jim je treba nekako približati. Morda pa nas zanima trenutek znaj-
denja v tem novem, gibanja v razširjenem svetu, ki vsebuje njihovo izkustvo
in zdaj že bolj domač filozofski pogled. Ali pa dialog med več filozofskimi
paradigmami in iskanje lastne poti v dilemah, ki jih odpirajo.
Ni enotnega pravila za obravnavo besedila pri pouku, vendar pa neke
splošne smernice in osnovna delitev besedil lahko včasih pridejo prav.
Delitev je lahko precej zdravorazumska na filozofska in nefilozofska dela,
na kratke, malo daljše in dolge odlomke, predvsem pa na živo pričevanje o
odkrivanju novega sveta, naknadno poročanje o odkritjih in zunanji govor
o dognanjih drugih.
Izvirna besedila velikih avtorjev so pogosto težka, a vsebujejo pre-
sežek, ki se nanaša predvsem na odkrivanje in vsebuje sledi večplastnos-
ti projekta, ki jo razlage odpravijo. To je prednost in slabost – odvisno od
namena branja. Slabost je, ker je delo lahko teže razumljivo, saj je treba po-
ante šele razbrati in jih izluščiti. Prav to pa je hkrati prednost, če nas zani-
ma izluščevanje – če želimo bolj spodbujati mišljenje dijakov in nas ne za-
nima predvsem poanta oziroma poseben zorni kot posameznega filozofa.
Nefilozofska besedila imajo nekaj prednosti. Če so literarna, dajo av-
torjevi ideji čutno podobo in bolj nagovarjajo konkretnost izkustva in
predstavne moči bralca. Pogosto se giblje v prostoru med vsakdanjim iz-
kustvom in filozofsko zgoščenostjo, tako da dajejo vsakdanji zavesti lažji
vstop v filozofijo kakor abstraktno mišljenje. Po drugi strani pa zaradi svo-
je udobnosti in lahkotnosti razumevanja učencem lahko prepreči, da bi se
dvignili na višjo raven, v svet Platonovih idej.
Branje filozofije ima torej pri pouku filozofije različne vloge. Ta trditev
je preprosta, a se takoj lahko postavi pomislek. Branje filozofije je samo sebi
namen, ne služi nobenemu zunanjemu smotru. In res je, ko stopimo v svet
filozofije, ta postavlja cilje in smotre ter sam opredeljuje, kaj za kaj potrebu-
je. V tem smislu filozofija ne služi nobenemu vnaprejšnjemu smotru. Je in-
telektualna dejavnost, ki spada k človekovi naravi, kakor Aristotelova inte-
lektualna vrlina, ki dela človeka polno človeka. Pri navadnem pouku ima
filozofsko besedilo redko tak status, ga pa nujno ima na pripravah za ma-
turo, kjer gre za delo kot delo. Ko Walter Kaufmann v »Umetnosti branja«
44
