Page 45 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 45
branje filozofskih besedi
kritizira eksegetsko branje (ki v velika besedila projicira lastne pomene, da
bi dobili potrebno avtoriteto), dogmatsko branje (ki se drži velikega bese-
dila kot patriot, ki trdi, da je njegova država najboljša), agnostično branje
(antikvariatno, ki zbira besedila; estetsko, ki občuduje slog; mikroskopsko,
ki se posveča nadrobnostim) in poudarja pomen dialektičnega branja (ki je
sokratsko, saj potuje na različna področja in se izpostavlja številnim stališ-
čem, da bi se srečalo z res drugačnim in se izpostavilo kulturnemu šoku; ki
je dialoško, ko bralec sprašuje besedilo, a tudi dovoli, da besedilo sprašuje
njega; ki je zgodovinsko, saj se giblje po koncentričnih krogih, ki se začne-
jo znotraj besedila, a se širijo prek njega), ima v mislih prav branje filozof-
skega besedila, ki je v gimnaziji mogoče le pri pripravah na maturo. Le tam
se lahko ukvarjamo s tem, da besedilo kot celota izraža »posebno izkustvo
življenja«, ter se podrobneje posvečamo jeziku, ki ga avtor uporablja, in nje-
govi posebni občutljivosti. A tudi tu se ne moremo posvetiti celotnemu av-
torjevemu delu in njegovemu razvoju, celovitemu ozadju in mreži vplivov,
tako da iz Kaufmannove perspektive tudi tu le delno prakticiramo umet-
nost branja, ki je bistvena za preživetje humanističnih ved.
Sklep
Branje filozofije je počasno in tudi hitro, postopno in tudi preskakujoče,
potrpežljivo in nestrpno, odprtega duha in polno hipotez in anticipacij. Je
skratka proces, pri katerem smo najprej odprti in sprejemamo, potem pa
hočemo razumeti in osvetljujemo pokrajino besedila s svojimi idejami, ide-
alno pa bi moralo oboje potekati hkrati. Filozofsko besedilo nam pogosto
pusti več vprašanj, kakor nam da odgovorov – a kljub temu iščemo odgo-
vore, čeprav morda dobimo samo vrsto novih vprašanj in spoznanje, da so
bila naša prva vprašanja zastavljena napak. Napačni niso le odgovori, tudi
vprašanje je lahko napačno. A to ne pomeni, da je bilo neplodno.
V šoli je za učitelja besedilo tisti drugi, ki premesti pozornost od učite-
lja na stvar samo. Res pa je, da je filozofsko besedilo samo po sebi za učence
pogosto premalo mikavno, da bi samo spremenilo potek ure. Da bi to sto-
rilo, mora učitelj pripraviti prostor zanj in skrbeti, da pride pravo besedilo
na klopi učencev ob pravem času. Slika prej vzbudi njihovo pozornost ka-
kor besedilo, a ko je pozornost zbujena, ko smo stezosledci, ki iščemo, tak-
rat je besedilo dober vodnik.
Nietzsche, »učitelja počasnega branja«, ki hoče spraviti »v obup vsake-
ga človeka, ki se mu mudi« in nas »uči dobro brati, torej počasnega, globo-
kega, nazaj in naprej gledajočega branja s skrito mislijo, branja z nežnimi
45
kritizira eksegetsko branje (ki v velika besedila projicira lastne pomene, da
bi dobili potrebno avtoriteto), dogmatsko branje (ki se drži velikega bese-
dila kot patriot, ki trdi, da je njegova država najboljša), agnostično branje
(antikvariatno, ki zbira besedila; estetsko, ki občuduje slog; mikroskopsko,
ki se posveča nadrobnostim) in poudarja pomen dialektičnega branja (ki je
sokratsko, saj potuje na različna področja in se izpostavlja številnim stališ-
čem, da bi se srečalo z res drugačnim in se izpostavilo kulturnemu šoku; ki
je dialoško, ko bralec sprašuje besedilo, a tudi dovoli, da besedilo sprašuje
njega; ki je zgodovinsko, saj se giblje po koncentričnih krogih, ki se začne-
jo znotraj besedila, a se širijo prek njega), ima v mislih prav branje filozof-
skega besedila, ki je v gimnaziji mogoče le pri pripravah na maturo. Le tam
se lahko ukvarjamo s tem, da besedilo kot celota izraža »posebno izkustvo
življenja«, ter se podrobneje posvečamo jeziku, ki ga avtor uporablja, in nje-
govi posebni občutljivosti. A tudi tu se ne moremo posvetiti celotnemu av-
torjevemu delu in njegovemu razvoju, celovitemu ozadju in mreži vplivov,
tako da iz Kaufmannove perspektive tudi tu le delno prakticiramo umet-
nost branja, ki je bistvena za preživetje humanističnih ved.
Sklep
Branje filozofije je počasno in tudi hitro, postopno in tudi preskakujoče,
potrpežljivo in nestrpno, odprtega duha in polno hipotez in anticipacij. Je
skratka proces, pri katerem smo najprej odprti in sprejemamo, potem pa
hočemo razumeti in osvetljujemo pokrajino besedila s svojimi idejami, ide-
alno pa bi moralo oboje potekati hkrati. Filozofsko besedilo nam pogosto
pusti več vprašanj, kakor nam da odgovorov – a kljub temu iščemo odgo-
vore, čeprav morda dobimo samo vrsto novih vprašanj in spoznanje, da so
bila naša prva vprašanja zastavljena napak. Napačni niso le odgovori, tudi
vprašanje je lahko napačno. A to ne pomeni, da je bilo neplodno.
V šoli je za učitelja besedilo tisti drugi, ki premesti pozornost od učite-
lja na stvar samo. Res pa je, da je filozofsko besedilo samo po sebi za učence
pogosto premalo mikavno, da bi samo spremenilo potek ure. Da bi to sto-
rilo, mora učitelj pripraviti prostor zanj in skrbeti, da pride pravo besedilo
na klopi učencev ob pravem času. Slika prej vzbudi njihovo pozornost ka-
kor besedilo, a ko je pozornost zbujena, ko smo stezosledci, ki iščemo, tak-
rat je besedilo dober vodnik.
Nietzsche, »učitelja počasnega branja«, ki hoče spraviti »v obup vsake-
ga človeka, ki se mu mudi« in nas »uči dobro brati, torej počasnega, globo-
kega, nazaj in naprej gledajočega branja s skrito mislijo, branja z nežnimi
45
