Page 43 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 43
branje filozofskih besedi
ravno našega srca nimamo tam – niti naših ušes! Marveč tako kot
se božansko raztreseni in vase zatopljeni človek, ki mu je zvon –
oznanjujoč poldan – pravkar z vso močjo dvanajstkrat zadonel v
ušesih, nenadoma zdrami in se vpraša: 'Koliko je pravzaprav od-
bila ura?', tako si pozneje tudi mi, kdaj pa kdaj, manemo ušesa in
povsem osupli, povsem zmedeni vprašamo: 'Kaj smo pravzaprav
pravkar doživeli?', še več: 'Kdo pravzaprav smo?', in potem šteje-
mo, kot sem dejal, vseh dvanajst drhtečih udarcev zvona naše-
ga doživljaja, našega življenja, naše biti – ah! In pri tem se ušte-
jemo… Prav nujno si ostajamo tuji, se ne razumemo, moramo se
imeti za druge, za nas večno velja stavek: 'Vsakdo je samemu sebi
najbolj oddaljen' – sami sebi nismo nikakršni 'spoznavajoči'…«
(Nietzsche, 1988: 207)
Besedilo pa lahko vpeljemo zato, da pomagamo dijakom ubesediti nji-
hovo predrazumevanje nekega problema. V tem bo šlo navadno za nefilo-
zofsko besedilo. Največkrat pa se zatečemo k besedilu, da se vpelje novo
filozofsko stališče. Tedaj bo izbrano filozofsko besedilo laže razumljiv se-
kundarni vir, ki opiše to stališče (denimo predstavitev determinizma), ali
pa težji primarni vir, ki ga po svoje ne preprosto opiše, temveč prej udeja-
nji (denimo odlomek iz Sartra, ki gradi na radikalni svobodi subjekta). Kar
pomeni, da je besedilo pisano iz perspektive tega stališča, na njem temelji in
nam pomaga razumevati lastne predpostavke. Filozofsko besedilo, ki smo
ga vpeljali, je lahko tako enigmatično, da je glavna poanta prav njegovo de-
šifriranje. Lahko pa je dovolj pregledno, tako da je poanta takoj dovolj jasna
in jo uporabimo v svojem premisleku, morda pred tem umestimo v kon-
tekst, nato pa razdelamo zgradbo drugih možnih rešitev istega problema.
Pri pouku nas kot učitelje ne zanimajo samo bralne strategije, zanima
nas tudi druga perspektiva: kako besedilo uporabiti, da bomo dijake prite-
gnili v filozofijo, in kaj narediti, da jih bomo motivirali za branje. Vendar
motivacija ni vzpostavljena enkrat za vselej. Po začetni vzpostavitvi pri-
mernih razmer za delo je treba pravzaprav vsako uro posvetiti vsaj malo
pozornosti temu, da ni le težko in se mora, temveč je tudi privlačno, zani-
mivo in v izziv. Dobro besedilo je tako lahko vir motivacije za dijake.
Izbira besedila za pouk filozofije
Pri rabi besedil največkrat upoštevamo dve poglavitni merili. Prvo je
mesto v obravnavi snovi. Morda smo na začetku, ko šele vpeljujemo v
43
ravno našega srca nimamo tam – niti naših ušes! Marveč tako kot
se božansko raztreseni in vase zatopljeni človek, ki mu je zvon –
oznanjujoč poldan – pravkar z vso močjo dvanajstkrat zadonel v
ušesih, nenadoma zdrami in se vpraša: 'Koliko je pravzaprav od-
bila ura?', tako si pozneje tudi mi, kdaj pa kdaj, manemo ušesa in
povsem osupli, povsem zmedeni vprašamo: 'Kaj smo pravzaprav
pravkar doživeli?', še več: 'Kdo pravzaprav smo?', in potem šteje-
mo, kot sem dejal, vseh dvanajst drhtečih udarcev zvona naše-
ga doživljaja, našega življenja, naše biti – ah! In pri tem se ušte-
jemo… Prav nujno si ostajamo tuji, se ne razumemo, moramo se
imeti za druge, za nas večno velja stavek: 'Vsakdo je samemu sebi
najbolj oddaljen' – sami sebi nismo nikakršni 'spoznavajoči'…«
(Nietzsche, 1988: 207)
Besedilo pa lahko vpeljemo zato, da pomagamo dijakom ubesediti nji-
hovo predrazumevanje nekega problema. V tem bo šlo navadno za nefilo-
zofsko besedilo. Največkrat pa se zatečemo k besedilu, da se vpelje novo
filozofsko stališče. Tedaj bo izbrano filozofsko besedilo laže razumljiv se-
kundarni vir, ki opiše to stališče (denimo predstavitev determinizma), ali
pa težji primarni vir, ki ga po svoje ne preprosto opiše, temveč prej udeja-
nji (denimo odlomek iz Sartra, ki gradi na radikalni svobodi subjekta). Kar
pomeni, da je besedilo pisano iz perspektive tega stališča, na njem temelji in
nam pomaga razumevati lastne predpostavke. Filozofsko besedilo, ki smo
ga vpeljali, je lahko tako enigmatično, da je glavna poanta prav njegovo de-
šifriranje. Lahko pa je dovolj pregledno, tako da je poanta takoj dovolj jasna
in jo uporabimo v svojem premisleku, morda pred tem umestimo v kon-
tekst, nato pa razdelamo zgradbo drugih možnih rešitev istega problema.
Pri pouku nas kot učitelje ne zanimajo samo bralne strategije, zanima
nas tudi druga perspektiva: kako besedilo uporabiti, da bomo dijake prite-
gnili v filozofijo, in kaj narediti, da jih bomo motivirali za branje. Vendar
motivacija ni vzpostavljena enkrat za vselej. Po začetni vzpostavitvi pri-
mernih razmer za delo je treba pravzaprav vsako uro posvetiti vsaj malo
pozornosti temu, da ni le težko in se mora, temveč je tudi privlačno, zani-
mivo in v izziv. Dobro besedilo je tako lahko vir motivacije za dijake.
Izbira besedila za pouk filozofije
Pri rabi besedil največkrat upoštevamo dve poglavitni merili. Prvo je
mesto v obravnavi snovi. Morda smo na začetku, ko šele vpeljujemo v
43
