Page 41 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 41
branje filozofskih besedi
skladu s tradicijo, na frontalne, skupinske, individualne in delo v dvoje ter
programirani pouk.
Besedilo ima tako v didaktiki obliko metodičnega sredstva.
Uporabljamo ga, da bi z njim dosegli dane cilje pouka. Ni vpeljano zara-
di sebe samega, ampak je v uro vključeno zaradi ciljev, ki bi jih pri njej radi
dosegli z učenci. In za učitelja filozofije je branje besedil v resnici zelo po-
membna metoda. Če se učitelji filozofije spomnimo svojih začetkov, je bilo
poleg debate z dijaki prav branje krajših odlomkov prvi korak, ki smo ga
naredili, ko smo pri spraševanju dijakov spoznali, da predavanje ni nujno
najboljša metoda poučevanja filozofije. In za začetnike, ki so ob vodenju di-
aloga v razredu še bolj negotovi, so krajši odlomki besedil navadno najbolj-
ša pot za spodbujanje razmisleka v razredu.
Seveda, prinesemo lahko sliko, kratek strip, odlomek iz filma, celo po-
snetek pesmi, a besedila so nam najbolj domača. So kot gost, ki ga povabi-
mo na uro, da dijakom kaj pove o dani temi. Razbremeni nas, umaknemo
se v ozadje in poslušamo, kaj bo povedal. Le da besedilo prinesemo sami, že
davno tega smo ga prebrali in pri uri ga uporabimo s posebnim namenom.
Pomagal nam bo nekaj premisliti. In to tako, da bomo odgovornost za raz-
mislek lahko preložili na dijake. Oni so brali, torej naj povedo, za kaj gre. V
resnici se ne moremo usesti v zadnjo klop in uživati, lahko pa si za hip od-
dahnemo. Delali smo doma, ko smo izbirali besedilo in premišljevali, kaj
vse lahko z njim naredimo, zdaj pa besedilo dela namesto nas.
Besedilo bere vsak dijak sam, zato se zdi, da je delo z besedili indivi-
dualno, a ni nujno tako – filozofija za otroke povezuje branje s skupino.
Pri filozofiji za otroke se bere tako, da se učenci pri tem izmenjujejo. Vsak
prebere kratek odstavek in nadaljuje njegov sosed. Tako da samo branje
deluje kakor branje skupine, branje celo pomaga pri oblikovanju skupine.
Tudi v razredu imajo dijaki včasih radi, da en dijak bere, drugi pa poslu-
šajo. Očitno jim je motiv za tak način to, da jim ni treba samim brati. Res
pa je včasih lepo poslušati dobrega bralca, zlasti če gre za dialog, v katerem
se glasno branje lahko spremeni v dramatizacijo in je lahko uvod v igranje
vlog v razredu, pri katerem ima dijak nalogo vživeti se v stališče, s katerim
se nujno ne strinja.
Seveda pa branje v razredu ni zgolj to, da se prebere besedilo. Bistveno
je, kaj se z njim naredi. In delo z besedilom ima lahko različne oblike.
Delamo lahko v parih, tako da vsak par predebatira, kar je prej bral vsak
zase, odgovarja na vnaprej zastavljena vprašanja ali jih sam zastavlja. Lahko
to dela širša skupina ali pa se debata o besedilu v paru pozneje razširi na
41
skladu s tradicijo, na frontalne, skupinske, individualne in delo v dvoje ter
programirani pouk.
Besedilo ima tako v didaktiki obliko metodičnega sredstva.
Uporabljamo ga, da bi z njim dosegli dane cilje pouka. Ni vpeljano zara-
di sebe samega, ampak je v uro vključeno zaradi ciljev, ki bi jih pri njej radi
dosegli z učenci. In za učitelja filozofije je branje besedil v resnici zelo po-
membna metoda. Če se učitelji filozofije spomnimo svojih začetkov, je bilo
poleg debate z dijaki prav branje krajših odlomkov prvi korak, ki smo ga
naredili, ko smo pri spraševanju dijakov spoznali, da predavanje ni nujno
najboljša metoda poučevanja filozofije. In za začetnike, ki so ob vodenju di-
aloga v razredu še bolj negotovi, so krajši odlomki besedil navadno najbolj-
ša pot za spodbujanje razmisleka v razredu.
Seveda, prinesemo lahko sliko, kratek strip, odlomek iz filma, celo po-
snetek pesmi, a besedila so nam najbolj domača. So kot gost, ki ga povabi-
mo na uro, da dijakom kaj pove o dani temi. Razbremeni nas, umaknemo
se v ozadje in poslušamo, kaj bo povedal. Le da besedilo prinesemo sami, že
davno tega smo ga prebrali in pri uri ga uporabimo s posebnim namenom.
Pomagal nam bo nekaj premisliti. In to tako, da bomo odgovornost za raz-
mislek lahko preložili na dijake. Oni so brali, torej naj povedo, za kaj gre. V
resnici se ne moremo usesti v zadnjo klop in uživati, lahko pa si za hip od-
dahnemo. Delali smo doma, ko smo izbirali besedilo in premišljevali, kaj
vse lahko z njim naredimo, zdaj pa besedilo dela namesto nas.
Besedilo bere vsak dijak sam, zato se zdi, da je delo z besedili indivi-
dualno, a ni nujno tako – filozofija za otroke povezuje branje s skupino.
Pri filozofiji za otroke se bere tako, da se učenci pri tem izmenjujejo. Vsak
prebere kratek odstavek in nadaljuje njegov sosed. Tako da samo branje
deluje kakor branje skupine, branje celo pomaga pri oblikovanju skupine.
Tudi v razredu imajo dijaki včasih radi, da en dijak bere, drugi pa poslu-
šajo. Očitno jim je motiv za tak način to, da jim ni treba samim brati. Res
pa je včasih lepo poslušati dobrega bralca, zlasti če gre za dialog, v katerem
se glasno branje lahko spremeni v dramatizacijo in je lahko uvod v igranje
vlog v razredu, pri katerem ima dijak nalogo vživeti se v stališče, s katerim
se nujno ne strinja.
Seveda pa branje v razredu ni zgolj to, da se prebere besedilo. Bistveno
je, kaj se z njim naredi. In delo z besedilom ima lahko različne oblike.
Delamo lahko v parih, tako da vsak par predebatira, kar je prej bral vsak
zase, odgovarja na vnaprej zastavljena vprašanja ali jih sam zastavlja. Lahko
to dela širša skupina ali pa se debata o besedilu v paru pozneje razširi na
41
