Page 40 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 40
prispevki k didaktiki filozofije/etike
Pri prvem nas zanimajo filozofovi sklepi oziroma stališča, in to je naj-
pogostejši začetnikov motiv. Beremo, da bi zvedeli, kaj filozof misli (vidi-
mo, da je to že zahtevno branje, saj mora prek mnoštva trditev preiti na
glavno filozofovo misel). Rezultat tega branja je lahko predalčkanje, se pra-
vi uvrstitev filozofa v neko šolo ali usmeritev. Za tistega, ki ga zanima kul-
turna zgodovina ali zgodovina idej, to (lahko) zadošča, a za študenta filozo-
fije je samo izhodišče. Druga vrsta branja v besedilu išče zgradbo sklepanja.
Zanima jo ne le, kaj filozof pravi, temveč tudi zakaj to pravi. V Platonovi
terminologiji se pri prvem branju gibljemo na ravni mnenja, pri drugem pa
mnenje poskušamo podkrepiti z razlogi oziroma preverjamo, kako to poč-
ne avtor. Drugo branje tako niti ni novo branje, je bolj poseben vidik prve-
ga. Pri tretjem branju pa bralec preseže okvire besedila in uvrsti avtorja v
širši dialog – z drugimi avtorji, s predhodniki in sodobniki. »Pomembno
delo velikega filozofa je kamen, ki je bil vržen v ribnik pojmov in proble-
mov.« (Rosenberg, 1978: 84) Pri dialektičnem branju smo pozorni predvsem
na to, kako daleč segajo valovi in kako se prepletajo z valovi drugih del.
Rosenberg pravi, da pri prvem branju iščemo kaj, pri drugem zakaj, pri
tretjem pa kako. Lahko pa filozofa beremo še na drugi, višji ravni in tak-
rat ga beremo kritično. Ko argumente poznaš, jih poskusiš ovrednotiti. In
premisliti tudi, kaj bi filozof odgovoril na tvojo oceno. Se pravi, da kritika
predpostavlja naklonjeno branje filozofa, a to v resnici predpostavljajo vse
prejšnja branja. Le če si naklonjen, res razumeš, kaj trdi, zakaj trdi in kako
oblikuje svoje stališče. Kar pomeni, da je pri vseh branjih bralčevo lastno
stališče vsaj delno v suspenzu. A Rosenberg vpelje še eno raven, razsodni-
ško, ko se delo bere kritično v kontekstu vseh drugih del in stališč vseh dru-
gih filozofov. To je torej raven, ki pride zelo pozno, ko ima bralec že dober
vpogled v celoto filozofije. In tej ravni sledi še zadnji tip, ustvarjalno bra-
nje, ko ob ukvarjanju z lastnimi problemi beremo druge in iščemo navdih
pri njih. In to branje je tako povezano z invencijo in kreativnostjo, da se o
njem ne da veliko povedati.
Branje in poučevanje
Na branje besedil pa bodoči učitelji pri vseh predmetih naletijo tudi v splo-
šnih didaktikah. Didaktika tradicionalno ločuje učne metode in učne obli-
ke. Med učne metode poleg razlage, razgovora, kazanja, pismenih izdelkov,
laboratorijskih del in urjenja Andoljšek (1973) v skladu s tradicijo uvršča
tudi metodo dela z besedili. Učne oblike pa v isti študiji razdeli, prav tako v
40
Pri prvem nas zanimajo filozofovi sklepi oziroma stališča, in to je naj-
pogostejši začetnikov motiv. Beremo, da bi zvedeli, kaj filozof misli (vidi-
mo, da je to že zahtevno branje, saj mora prek mnoštva trditev preiti na
glavno filozofovo misel). Rezultat tega branja je lahko predalčkanje, se pra-
vi uvrstitev filozofa v neko šolo ali usmeritev. Za tistega, ki ga zanima kul-
turna zgodovina ali zgodovina idej, to (lahko) zadošča, a za študenta filozo-
fije je samo izhodišče. Druga vrsta branja v besedilu išče zgradbo sklepanja.
Zanima jo ne le, kaj filozof pravi, temveč tudi zakaj to pravi. V Platonovi
terminologiji se pri prvem branju gibljemo na ravni mnenja, pri drugem pa
mnenje poskušamo podkrepiti z razlogi oziroma preverjamo, kako to poč-
ne avtor. Drugo branje tako niti ni novo branje, je bolj poseben vidik prve-
ga. Pri tretjem branju pa bralec preseže okvire besedila in uvrsti avtorja v
širši dialog – z drugimi avtorji, s predhodniki in sodobniki. »Pomembno
delo velikega filozofa je kamen, ki je bil vržen v ribnik pojmov in proble-
mov.« (Rosenberg, 1978: 84) Pri dialektičnem branju smo pozorni predvsem
na to, kako daleč segajo valovi in kako se prepletajo z valovi drugih del.
Rosenberg pravi, da pri prvem branju iščemo kaj, pri drugem zakaj, pri
tretjem pa kako. Lahko pa filozofa beremo še na drugi, višji ravni in tak-
rat ga beremo kritično. Ko argumente poznaš, jih poskusiš ovrednotiti. In
premisliti tudi, kaj bi filozof odgovoril na tvojo oceno. Se pravi, da kritika
predpostavlja naklonjeno branje filozofa, a to v resnici predpostavljajo vse
prejšnja branja. Le če si naklonjen, res razumeš, kaj trdi, zakaj trdi in kako
oblikuje svoje stališče. Kar pomeni, da je pri vseh branjih bralčevo lastno
stališče vsaj delno v suspenzu. A Rosenberg vpelje še eno raven, razsodni-
ško, ko se delo bere kritično v kontekstu vseh drugih del in stališč vseh dru-
gih filozofov. To je torej raven, ki pride zelo pozno, ko ima bralec že dober
vpogled v celoto filozofije. In tej ravni sledi še zadnji tip, ustvarjalno bra-
nje, ko ob ukvarjanju z lastnimi problemi beremo druge in iščemo navdih
pri njih. In to branje je tako povezano z invencijo in kreativnostjo, da se o
njem ne da veliko povedati.
Branje in poučevanje
Na branje besedil pa bodoči učitelji pri vseh predmetih naletijo tudi v splo-
šnih didaktikah. Didaktika tradicionalno ločuje učne metode in učne obli-
ke. Med učne metode poleg razlage, razgovora, kazanja, pismenih izdelkov,
laboratorijskih del in urjenja Andoljšek (1973) v skladu s tradicijo uvršča
tudi metodo dela z besedili. Učne oblike pa v isti študiji razdeli, prav tako v
40
