Page 39 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 39
branje filozofskih besedi
v besedilo – vzpostavljanje dialoga z besedilom označuje prav to. Ni več
udobnega položaja v naslanjaču s knjigo v roki, knjiga izziva, da bralec v ce-
loti vstopi vanjo, se izgubi in spet najde v njej ter se tako poslovi od varne-
ga mesta zgolj bralca.
Videli smo, da lahko ob razmisleku o branju razvijemo vrsto dihoto-
mij: prvo in drugo branje, strukturno in interpretativno branje (namesto
predbranje, branje in pobranje – se pravi korak pobiranja tistega, kar je bilo
med branjem razbrano).1 A poimenovanja so le okvirne naznačitve procesa,
v katerem bralec ponavlja, prečesava besedila, tipa, išče zatrdline, prepoz-
nava vozle in si utira pot skozi goščavo, ki počasi postaja pregledna. In to
nepreglednost besedila skušajo tematizirati navodila za branje. To velja za
prava filozofska besedila, ki imajo za bralca videz neznane pokrajine, nove-
ga sveta. In velja za bralca novinca, a tudi za veterane in rutinerje: večpla-
stnost besedila, ko se bere po horizontali in vertikali, ko besedilo uhaja sa-
memu avtorju in ga piščeva namera ne obvladuje več, ko črke same polzijo
izpod peresa in je izrečeno več, kakor lahko avtor preprosto povzame. Ko je
pisanje produkcija besedila, takrat je branje ekspedicija, daljši izlet, ki zah-
teva, da prenočimo na prostem in si utiramo pot skozi brezpotja.
Bralne strategije
Na to razsežnost besedila s svojo tematizacijo branja merita tudi John
Ramage in John C. Bean (1995), ki pri obravnavi branja predlagata štiri bral-
ne strategije. Pri prvem branju bralec zavzame zorni kot vernika (empatični
poslušalec), pri drugem dvomljivca (skeptični bralec), pri tretjem analitika,
ki analizira razloge, zakaj se vernik in dvomljivec ne strinjata (primerjava
nasprotnih pogledov), pri četrtem pa razsodnika med konfliktnimi stališ-
či (ne gre za to, s kom se strinjamo, temveč prej, kaj pravzaprav sami spre-
jemamo). Podobno ravna Jay Rosenberg, ki v The Practice of Philosophy go-
vori o šestih načinih branja filozofa. Filozofijo predstavi kot besedilo, ki se
ne prebere, temveč se vanj »v-bere«. Gre za pokrajino, po kateri se najprej
plazimo, nato hodimo in na koncu morda celo tečemo. Osebni razvoj posa-
meznika ni povezan s poznavanjem vsebine, temveč s srečanji s filozofi. Pri
tem ne velja število, temveč oblika in globina srečanja. Zato lahko filozofa
beremo na različne načine.
1 Med strukturnim branjem določimo splošno temo, poanto celote, razdelitev teks-
ta, glavne probleme. Med fazo interpretacije identificiramo najpomembnejše pojme,
trditve, odstavke in rešitve. Strukturno branje da pregled nad celoto, interpretativno
se poglobi v tkivo besedila.
39
v besedilo – vzpostavljanje dialoga z besedilom označuje prav to. Ni več
udobnega položaja v naslanjaču s knjigo v roki, knjiga izziva, da bralec v ce-
loti vstopi vanjo, se izgubi in spet najde v njej ter se tako poslovi od varne-
ga mesta zgolj bralca.
Videli smo, da lahko ob razmisleku o branju razvijemo vrsto dihoto-
mij: prvo in drugo branje, strukturno in interpretativno branje (namesto
predbranje, branje in pobranje – se pravi korak pobiranja tistega, kar je bilo
med branjem razbrano).1 A poimenovanja so le okvirne naznačitve procesa,
v katerem bralec ponavlja, prečesava besedila, tipa, išče zatrdline, prepoz-
nava vozle in si utira pot skozi goščavo, ki počasi postaja pregledna. In to
nepreglednost besedila skušajo tematizirati navodila za branje. To velja za
prava filozofska besedila, ki imajo za bralca videz neznane pokrajine, nove-
ga sveta. In velja za bralca novinca, a tudi za veterane in rutinerje: večpla-
stnost besedila, ko se bere po horizontali in vertikali, ko besedilo uhaja sa-
memu avtorju in ga piščeva namera ne obvladuje več, ko črke same polzijo
izpod peresa in je izrečeno več, kakor lahko avtor preprosto povzame. Ko je
pisanje produkcija besedila, takrat je branje ekspedicija, daljši izlet, ki zah-
teva, da prenočimo na prostem in si utiramo pot skozi brezpotja.
Bralne strategije
Na to razsežnost besedila s svojo tematizacijo branja merita tudi John
Ramage in John C. Bean (1995), ki pri obravnavi branja predlagata štiri bral-
ne strategije. Pri prvem branju bralec zavzame zorni kot vernika (empatični
poslušalec), pri drugem dvomljivca (skeptični bralec), pri tretjem analitika,
ki analizira razloge, zakaj se vernik in dvomljivec ne strinjata (primerjava
nasprotnih pogledov), pri četrtem pa razsodnika med konfliktnimi stališ-
či (ne gre za to, s kom se strinjamo, temveč prej, kaj pravzaprav sami spre-
jemamo). Podobno ravna Jay Rosenberg, ki v The Practice of Philosophy go-
vori o šestih načinih branja filozofa. Filozofijo predstavi kot besedilo, ki se
ne prebere, temveč se vanj »v-bere«. Gre za pokrajino, po kateri se najprej
plazimo, nato hodimo in na koncu morda celo tečemo. Osebni razvoj posa-
meznika ni povezan s poznavanjem vsebine, temveč s srečanji s filozofi. Pri
tem ne velja število, temveč oblika in globina srečanja. Zato lahko filozofa
beremo na različne načine.
1 Med strukturnim branjem določimo splošno temo, poanto celote, razdelitev teks-
ta, glavne probleme. Med fazo interpretacije identificiramo najpomembnejše pojme,
trditve, odstavke in rešitve. Strukturno branje da pregled nad celoto, interpretativno
se poglobi v tkivo besedila.
39
