Page 38 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 38
prispevki k didaktiki filozofije/etike
(prevajanje v svoj jezik je bistveno pri razumevanju težjih razdelkov bese-
dila). Manj dejavna metoda je označevanje pomembnih mest, definicij, ar-
gumentov, zato je tudi manj koristna, kajti več ko podčrtamo, manj nam to
koristi (nekateri avtorji zato kot bralni moto predlagajo »zamenjajte ozna-
čevalnik s svinčnikom«).
Povezovanje delov besedila z glavnimi idejami je zadnji korak razume-
vanja. Dele besedila lahko povezujemo z idejami na različne načine. Eden
je preprosto povezovanje s filozofsko smerjo, ki zagovarja podobna stališča
(mehki determinizem), torej gre za iskanje ustrezne nalepke ali najbližjega
predala – oziroma mesta v sklopu različnih teorij. Druga povezava meri na
primerjanje in kontrastiranje s podobnimi oziroma nasprotnimi pogledi na
isto vprašanje, se pravi iskanje podobnosti in razlik (Aristotelovo pojmo-
vanje substance v nasprotju s Platonovim). Pri tem ne gre za iskanje ustre-
znega predala, temveč mesta v sistemu opozicij oziroma razlik – ne iščemo
prave nalepke, temveč poskušamo vzpostaviti minimalno strukturo, v ka-
tero lahko umestimo ideje besedila. Tretji način povezovanja se nanaša na
notranjo zgradbo besedila. Gre za prepoznavanje mesta posamezne ideje v
sosledju idej v celotnem besedilu, tako da se odgovori na vprašanje, od kod
obravnavana ideja prihaja in kam vodi?
Po prvem sledi drugo, kritično branje. Pri tem ne gre za kritiziranje
vsakega posameznega stališča, ki ga avtor vpelje, ampak za kritično raz-
likovanje pomembnega od manj pomembnega in nato oceno, koliko ima
avtor prav glede tega, kar zagovarja: popolnoma, delno, sploh ne. Pri tem
smo pozorni, ali so glavne poante jasne, ali so dovolj utemeljene, ali v iz-
peljavi obstajajo slabosti, ki jih avtor ni opazil; koliko dobro opravi nalogo,
ki si jo je zastavilo. To je šele začetek branja, vendar se več ne da opredeli-
ti vnaprej. Po Woodhousu sta namreč filozofiranje in branje filozofije dve
plati istega kovanca, s to posebnostjo, da ima kovanec še tretjo stran – pi-
sanje filozofije.
Opozarjanje na nujno večkratnost branja filozofskih besedil in na raz-
lične cilje branja (izobrazba in uvid, ki jo daje poezija, užitek, ki ga daje li-
teratura, in kritičnost, ki jo gre iskati pri filozofiji) sta stalnici navodil za
branje. Branje filozofije tako ni samo branje, vključuje še druge glagole,
kakršni so: za-brati, prebrati, znova brati.
In videli smo, da ne gre le za to, da bralec mora pričakovati, da ne bo
vsega razumel, da bo treba večkrat brati, predvsem pa brati dejavno in dia-
loško. Branje filozofskih besedil praviloma ni linearno, od začetka do kon-
ca, temveč se branje ustavlja, rekli bi lahko, da branje zahteva vstop bralca
38
(prevajanje v svoj jezik je bistveno pri razumevanju težjih razdelkov bese-
dila). Manj dejavna metoda je označevanje pomembnih mest, definicij, ar-
gumentov, zato je tudi manj koristna, kajti več ko podčrtamo, manj nam to
koristi (nekateri avtorji zato kot bralni moto predlagajo »zamenjajte ozna-
čevalnik s svinčnikom«).
Povezovanje delov besedila z glavnimi idejami je zadnji korak razume-
vanja. Dele besedila lahko povezujemo z idejami na različne načine. Eden
je preprosto povezovanje s filozofsko smerjo, ki zagovarja podobna stališča
(mehki determinizem), torej gre za iskanje ustrezne nalepke ali najbližjega
predala – oziroma mesta v sklopu različnih teorij. Druga povezava meri na
primerjanje in kontrastiranje s podobnimi oziroma nasprotnimi pogledi na
isto vprašanje, se pravi iskanje podobnosti in razlik (Aristotelovo pojmo-
vanje substance v nasprotju s Platonovim). Pri tem ne gre za iskanje ustre-
znega predala, temveč mesta v sistemu opozicij oziroma razlik – ne iščemo
prave nalepke, temveč poskušamo vzpostaviti minimalno strukturo, v ka-
tero lahko umestimo ideje besedila. Tretji način povezovanja se nanaša na
notranjo zgradbo besedila. Gre za prepoznavanje mesta posamezne ideje v
sosledju idej v celotnem besedilu, tako da se odgovori na vprašanje, od kod
obravnavana ideja prihaja in kam vodi?
Po prvem sledi drugo, kritično branje. Pri tem ne gre za kritiziranje
vsakega posameznega stališča, ki ga avtor vpelje, ampak za kritično raz-
likovanje pomembnega od manj pomembnega in nato oceno, koliko ima
avtor prav glede tega, kar zagovarja: popolnoma, delno, sploh ne. Pri tem
smo pozorni, ali so glavne poante jasne, ali so dovolj utemeljene, ali v iz-
peljavi obstajajo slabosti, ki jih avtor ni opazil; koliko dobro opravi nalogo,
ki si jo je zastavilo. To je šele začetek branja, vendar se več ne da opredeli-
ti vnaprej. Po Woodhousu sta namreč filozofiranje in branje filozofije dve
plati istega kovanca, s to posebnostjo, da ima kovanec še tretjo stran – pi-
sanje filozofije.
Opozarjanje na nujno večkratnost branja filozofskih besedil in na raz-
lične cilje branja (izobrazba in uvid, ki jo daje poezija, užitek, ki ga daje li-
teratura, in kritičnost, ki jo gre iskati pri filozofiji) sta stalnici navodil za
branje. Branje filozofije tako ni samo branje, vključuje še druge glagole,
kakršni so: za-brati, prebrati, znova brati.
In videli smo, da ne gre le za to, da bralec mora pričakovati, da ne bo
vsega razumel, da bo treba večkrat brati, predvsem pa brati dejavno in dia-
loško. Branje filozofskih besedil praviloma ni linearno, od začetka do kon-
ca, temveč se branje ustavlja, rekli bi lahko, da branje zahteva vstop bralca
38
