Page 36 - Marjan Šimenc, Prispevki k didaktiki filozofije/etike. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 36
P. 36
prispevki k didaktiki filozofije/etike
življenje). Poudarja torej dejavno in kritično branje, ki privede do dialoga z
avtorjem, do zabeležk ob branju in do nastanka novega besedila. Barcalow
tega sicer ne zapiše, a zdi se, da je posledica njegovih navodil razumevanje
branja filozofskega besedila kot pisanja lastnega besedila oziroma vsaj del-
na dialogizacija prvotnega besedila. Če že slednje nima oblike dialoga, ga
mora branje dopolniti in vzpostaviti kot takšnega. In dialog je brezčasni di-
alog, osredotočen na zgradbo vprašanj, odgovorov oziroma stališč in argu-
mentov, kar je očitno bistveno za filozofsko besedilo.
Tudi spletne strani oddelkov za filozofijo na različnih univerzah po-
skušajo pomagati bodočim študentom z napotki, ki poleg navodil za pisa-
nje filozofskih besedil, se pravi esejev, seminarskih nalog in člankov za ob-
javo, ponujajo navodila za aktivni študij, ta pa vključujejo tudi smernice za
učinkovito branje filozofskih besedil. Tovrstna besedila ne ponujajo globo-
kih uvidov, a ko delate s študenti filozofije, vas večkrat preseneti, kako slabo
se ob filozofskih besedilih znajdejo nekateri izmed njih. Ko jih npr. po bra-
nju članka povabite, naj ga na kratko predstavijo, ima njihov govor prepo-
gosto obliko: »Avtor najprej reče to, potem reče to, potem reče to …« Gre za
obnovo, ki navaja vsebino odstavkov, začenši s prvim, pri čemer je ključ za
strukturo govora veznik »in«, ne da bi bil študent sposoben »s svojimi be-
sedami povedati«, kaj avtor v posameznem odstavku pravi. Če je včasih te-
žava že preprosta parafraza, je daleč do tega, da se v dveh do treh povedih
povzame glavna misel celotnega besedila. Res je, ni mogoče vseh besedil
tako zgoščeno povzeti, a če bralec ne izkazuje niti osnovne drže, da ima be-
sedilo neko glavno poanto (eno ali več), temveč je tudi na koncu branja be-
sedila zanj vsak odstavek enako pomemben kot vsi drugi, je jasno, kako ne-
bogljen bo, ko bo moral kot obvezno študijsko literaturo prebrati na stotine
strani velikih filozofskih del. Tovrstne izkušnje nakazujejo, da so neka za-
četna vodila za branje filozofskih del vendarle lahko koristna. Ne zato, ker
odpravijo vse težave, in ne zato, ker se natančno prilegajo vsakemu besedi-
lu, temveč zato, ker pomagajo študentom, dijakom in učencem začeti brati
na način, ki omogoča bolje misliti in osmisliti besedilo. In začetek je najtež-
ji – ko enkrat dobro vstopijo v branje, jih bo mojstrila njihova lastna praksa.
Taka navodila so lahko bolj ali manj inovativna, nekatera daleč prese-
gajo preprosta navodila za začetnik, izražajo avtorjev odnos do filozofije in
so lahko celo duhovita. Mark B. Woodhouse tako v A Preface to Philosophy,
knjigi, ki je v celoti posvečena pomoči študentom pri vstopu v filozofi-
jo, poglavje o branju filozofijo začne z delitvijo filozofskih spisov. Seveda
drži, da ni vnaprej jasno, ali je neka knjiga filozofska ali ne. Drži tudi, da je
36
življenje). Poudarja torej dejavno in kritično branje, ki privede do dialoga z
avtorjem, do zabeležk ob branju in do nastanka novega besedila. Barcalow
tega sicer ne zapiše, a zdi se, da je posledica njegovih navodil razumevanje
branja filozofskega besedila kot pisanja lastnega besedila oziroma vsaj del-
na dialogizacija prvotnega besedila. Če že slednje nima oblike dialoga, ga
mora branje dopolniti in vzpostaviti kot takšnega. In dialog je brezčasni di-
alog, osredotočen na zgradbo vprašanj, odgovorov oziroma stališč in argu-
mentov, kar je očitno bistveno za filozofsko besedilo.
Tudi spletne strani oddelkov za filozofijo na različnih univerzah po-
skušajo pomagati bodočim študentom z napotki, ki poleg navodil za pisa-
nje filozofskih besedil, se pravi esejev, seminarskih nalog in člankov za ob-
javo, ponujajo navodila za aktivni študij, ta pa vključujejo tudi smernice za
učinkovito branje filozofskih besedil. Tovrstna besedila ne ponujajo globo-
kih uvidov, a ko delate s študenti filozofije, vas večkrat preseneti, kako slabo
se ob filozofskih besedilih znajdejo nekateri izmed njih. Ko jih npr. po bra-
nju članka povabite, naj ga na kratko predstavijo, ima njihov govor prepo-
gosto obliko: »Avtor najprej reče to, potem reče to, potem reče to …« Gre za
obnovo, ki navaja vsebino odstavkov, začenši s prvim, pri čemer je ključ za
strukturo govora veznik »in«, ne da bi bil študent sposoben »s svojimi be-
sedami povedati«, kaj avtor v posameznem odstavku pravi. Če je včasih te-
žava že preprosta parafraza, je daleč do tega, da se v dveh do treh povedih
povzame glavna misel celotnega besedila. Res je, ni mogoče vseh besedil
tako zgoščeno povzeti, a če bralec ne izkazuje niti osnovne drže, da ima be-
sedilo neko glavno poanto (eno ali več), temveč je tudi na koncu branja be-
sedila zanj vsak odstavek enako pomemben kot vsi drugi, je jasno, kako ne-
bogljen bo, ko bo moral kot obvezno študijsko literaturo prebrati na stotine
strani velikih filozofskih del. Tovrstne izkušnje nakazujejo, da so neka za-
četna vodila za branje filozofskih del vendarle lahko koristna. Ne zato, ker
odpravijo vse težave, in ne zato, ker se natančno prilegajo vsakemu besedi-
lu, temveč zato, ker pomagajo študentom, dijakom in učencem začeti brati
na način, ki omogoča bolje misliti in osmisliti besedilo. In začetek je najtež-
ji – ko enkrat dobro vstopijo v branje, jih bo mojstrila njihova lastna praksa.
Taka navodila so lahko bolj ali manj inovativna, nekatera daleč prese-
gajo preprosta navodila za začetnik, izražajo avtorjev odnos do filozofije in
so lahko celo duhovita. Mark B. Woodhouse tako v A Preface to Philosophy,
knjigi, ki je v celoti posvečena pomoči študentom pri vstopu v filozofi-
jo, poglavje o branju filozofijo začne z delitvijo filozofskih spisov. Seveda
drži, da ni vnaprej jasno, ali je neka knjiga filozofska ali ne. Drži tudi, da je
36
